VIDEO: Uporaba AED rešuje življenja
Več videovsebin
Peter Kordež je človek, ki s svojo energijo, predanostjo in srčnostjo pušča sled – ne le v nujni medicinski pomoči, tudi v skupnosti, ki ji pripada. Je reševalec z dušo, ambasador vseživljenjskega učenja, predavatelj, prostovoljec, družinski človek in potapljač. A za vsem tem se skriva predvsem iskren sogovornik z neverjetnim občutkom za ljudi in življenje.
Za vse, ki vas še ne poznajo. Kdo je Peter Kordež? Reševalec, predavatelj, prostovoljec?
V glavnem me ljudje poznajo kot reševalca, Mežiška dolina pa tudi kot člana Koronarnega kluba, kjer sem sicer začel kot reševalec. To je življenjsko poslanstvo, ne le poklic.
Kaj vas zjutraj zbuja – budilka ali adrenalin pred delom?
Ponavadi budilka. Sem bolj jutranji tip, vstajam pa sicer ne prezgodaj. Glede na turnusno obliko dela, ki zahteva delo čez dan, ponoči, za vikende, praznike, pa rad tudi kdaj poležim dlje. Sploh, če je bila izmena naporna.
Ste si kot otrok želeli postati reševalec ali vas je življenje peljalo po tej poti po naključju?
V resnici je bilo naključje, želel sem si v drugo smer, gradbeništvo, a me je splet okoliščin pripeljal do tega, da sem z očetovo pomočjo, ki je bil takrat tudi zaoslen na reševalni postaji, postal del reševalcev tudi jaz. To je bilo v časih, ko je bila reševalna enota bolj “prevozna služba”, razvoj nujne medicinske pomoči pa se je začel močno spreminjati po osamosvojitvi in poteka še danes.
Ste kdaj doživeli trenutek, ko ste razmišljali, da bi zapustili poklic zdravstvenega reševalca?
Bilo je par mamljivih ponudb v sklopu zdravstva ali podpornih dejavnosti, ki bi jih lahko sprejel, a bi to pomenili konkretno spremembo v načinu življenja, lokaciji. Ne, nikoli pa o tem nisem resno razmišljal. Ne glede na situacije, ki jih je služba prinesla, govorimo o mnogih stresnih, težkih, tudi tragičnih situacijah, pa je tako. Ljudje se bojimo stvari, ki jih ne poznamo. Če pa si usposobljen, v našem poklicu je le to kontinuirano, pa take primere drugače obravnavaš in tudi vezi, ki jih stkeš, poskrbijo, da ne razmišljaš o drugi poklicni poti.
Kaj je najbolj nenavadna situacija, ki ste jo doživeli na terenu (če jo seveda lahko delite)?
So hude stvari, ki jih po intervenciji pozabimo in slabe stvari hitro potisneš v ozadje. Veliko pa je smešnih, nerodnih, mogoče komu neprijetnih situacij, ki nas včasih nasmejijo, včasih pa dajo pravi vpogled v realno življenje. Zgodilo se je že, da hišni ljubljenček reševalcev ni spustil do poškodovane osebe in so si morali pomagati s policijo in pristojnimi službami. Včasih pa nas res pretrese, ko ob intervenciji vidimo, v kakih razmerah še vedno ljudje živijo, glede na čase, v katerih živimo.
S čim se najraje sprostite po napornem dnevu na terenu? Ali imate kakšne vsakodnevne “male rituale”, ki vam pomagajo ohranjati fokus?
Nimam posebnega rituala. V zadnjem obdobju se precej predajam potapljanju. Zdaj, ko so otroci odrasli, se z ženo rada odpraviva na morje ali v gore. Turnusna oblika dela tudi povzroča, da sva različno prosta in te dneve pametno izkoristiva.
Kako se je začela vaša zgodba z avtomatskimi zunanjimi defibrilatorji (AED) in kaj vas je spodbudilo, da ste postali eden izmed glavnih pobudnikov njihove namestitve?
Izobraževanje v NMP je bilo v začetku bolj prepuščeno individualnim interesom. Sam sem bil leta 2003 na izobraževanju, kjer smo se pogovarjali o AED, ki so se takrat že začeli pojavljati tudi pri nas. Prvo večje število, 10-15 aparatov, je prišlo v Slovenijo v letu 2005 s pomočjo dr. Toma Ploja in podjetja Krka, ki je defibrilatorje financiralo. Preko Zveze je tudi naše Koronarno društvo Mežiške doline dobilo svoj prvi AED, takrat sicer namenjen za morebitno uporabo ob telesni vadbi srčnih bolnikov. Resna rehabilitacija, ki za kroničnega bolnika traja do konca življenja, je že nekaj časa potekala v okviru organiziranih skupin Koronarnega kluba po celi Mežiški dolini. Ker je bilo skupin več, AED pa eden, smo se odločili, da ga namestimo na javno mesto, kjer bi bil dostopen večjemu številu ljudi. Da smo to lahko storili, je zelo pomagala tudi naša mentorica prim. Cirila Slemenik Pušnik, ki je zagovarjala to namestitev.
V Sloveniji iz našega vidika najbolj pogrešamo nek register izvenbolnišničnih srčnih zastojev. Z njim bi imeli podatke, kje je še potreba za namestitev novega AED. Prvi defibrilatorji so bili nameščeni na lokacijah, kjer so enote nujne medicinske pomoči oddaljene več kot 10 min, a ker je koncentracija poseljenosti v mestih višja in s tem tudi povečano tveganje takih dogodkov, so mestna središča hitro dobila svoje avtomatske defibrilatorje.
Ko je prišlo do prve uporabe, so ljudje na to začeli povsem drugače gledati. Danes je Koroška zgled ostalim regijam v Sloveniji, kar se tiče skrbi za defibrilatorje. V to je ažurno vključenih vseh 12 občin, na kar smo izjemno ponosni. Po Koroškem je nameščenih kar preko 250 javno dostopnih AED defibrilatorjev, z njimi pa s(m)o rešili kar 24 življenj. Zelo je pomembno, da če oseba ne diha, svojci ali očividci čimprej pričnejo s stisi prsnega koša, pokličejo 112 in zagotovijo AED ter ga čimprej uporabijo. Z aparatom NI MOGOČE škoditi bolniku, na katerega ga namestimo. Pomemben pa je seveda tudi hiter prihod ekipe NMP ter nadaljna oskrba v bolnišnici – veriga preživetja.
Ste ambasador vseživljenjskega učenja – kaj ste se vi v zadnjem času novega naučili?
Počaščen sem, da so me na Ravnah imenovali za ambasadorja vseživljenjskega učenja. Na nek način mi ne izbiramo, koga bomo učili prve pomoči, uporabe avtomatskih defibrilatorjev, radi vidimo, da se prikazov udeležijo že otroci od 5. razreda, ki so pogosto bolj motivirani, kot odrasli.
Moje učenje trenutno intenzivno poteka na področju potapljanja, ne da bi sicer šel v neke neskončne globine, a izkušnje na tem področju pripomorejo k varnejšemu potapljanju. Znanje moremo redno obnavljat tudi službeno, sploh v nujni medicinski pomoči. Oprema se posodablja, tehnologija je drugačna, in temu se moramo redno prilagajati.
Kaj vas je spodbudilo k sodelovanju z Rdečim križem in kako doživljate vlogo predavatelja?
Moj oče je bil dolga leta predsednik Območnega združenja Rdečega križa in takrat je bila priložnost, da se priključim. Rad predajam znanje vsem, ki delajo izpit za voznika motornih vozil. Primarno jim želimo vzeti strah, kako ukrepati, ko gre nekaj narobe. Če veš, kako pristopiti, te ni strah. Znanje je moč.
Kako usklajujete številne poklicne in prostovoljske vloge z družinskim življenjem? Kako vas vaša družina podpira pri vašem delu?
Brez podpore družine ne gre. Če se neke stvari lotiš, to zahteva celega človeka in včasih zna biti kar naporno. Ob odraslih otrocih mi k sreči veliko časa ostane, da ga porabljam za te dejavnosti, proste trenutke pa najraje z ženo izkoristiva zase in za družino.
Ste strasten potapljač, vam je to bolj sprostitev ali izziv? Kaj vam pomeni ta svet pod gladino? Ali obstaja kakšen kraj, kjer bi se želeli še posebej potapljati, pa še niste imeli priložnosti?
To je najboljša možna sprostitev, odličen ventil. Od nekdaj imam rad morje, že kot otrok brez maske nisem poznal morja. Oba z ženo sva se vpisala v tečaj in kaj hitro me je v celoti potegnilo v to dejavnost. Potrebnega je veliko znanja, a mi je v veselje.
Ob rekreacijskem potapljanju so me povabili tudi v podvodno reševalno službo preko Urada RS za zaščito in reševanje pri Slovenski potapljaški zvezi. Po celi Sloveniji so to enote potapljačev, ki pomagajo pri iskanju in reševanju v vodi. To je malo bolj neprijeten del potapljanja, a ga prav tako opravljam z vsem srcem.
Krajev na seznamu želja je ogromno. Egipt je taka znana potapljaška destinacija, kjer imaš občutek, da si v akvariju. Je pa Jadran izjemno lep in lokacij za potapljanje ne zmanjka hitro. Če se pokaže priložnost, bi rad obiskal Filipine, Indonezijo, Malezijo.
Ko imate prost dan brez obveznosti – kako ga najraje preživite?
V hiši je vedno kaj za delat, tako, da opravil ne zmanjka. Imamo psičko in mačko, ki nas zaposlita. Vnuki sicer ne živijo na Koroškem, tako, da srečanja zahtevajo nekaj organizacije, zelo radi pa zaidemo na vikend staršev na Brdinjah.
Kaj vas najpogosteje nasmeje?
Vic. Iz vsake stvari je potrebno znati potegniti nekaj pozitivnega, če se lahko iz srca nasmejiš, je to zagotovo lepši trenutek dneva. Rad zapojem in zaigram na kitaro v dobri družbi, to je recept za dobro voljo.
Če bi lahko preživeli en dan popolnoma brez telefona in obveznosti – kaj bi počeli?
Sigurno potapljanje. Verjetno bi se uklonil tudi ženini želji in z njo obiskal planine. Dobra družba, odlična hrana in veselje, brez tega ne gre.
Če bi lahko mladim posredovali eno ključno sporočilo o pomenu prve pomoči – kaj bi jim povedali?
Ne se bat, čimprej pristopit in pomagat. Nikoli vsi ne bodo sposobni ukrepat, ljudje na situacije različno reagirajo, tega se moramo zavedati. Mladi so zelo odprti in informacije, ki jim jih podajamo, vpijajo kot gobe. A to področje zahteva nenehno obnavljanje znanja. Od prvega posredovalca se ne pričakuje veliko: da zna ustaviti krvavitev, zna sprostiti dihalno pot in zna oživljati.
Pogovor s Petrom razkrije, kako pomembno je delovati s srcem, vztrajati pri dobrih idejah in obenem ohranjati stik s preprostimi življenjskimi radostmi. Njegova zgodba ni le zgodba reševalca, ampak zgodba človeka, ki zna slišati, razumeti in pomagati – s strokovno roko ali toplim nasmehom.
Prav takšni ljudje nas spomnijo, kako dragoceno je življenje in kako pomembno je, da zanj znamo tudi poskrbeti.
