Search
Close this search box.

Slovenjgradčanka Janja Naglič predstavlja svoj prvenec

Slovenjgradčanka Janja Naglič predstavlja svoj prvi mladinski domišljijski roman z naslovom Varuhi časa, v katerem nas popelje v svet potovanja skozi čas. Napeto zgodbo je z magičnimi ilustracijami dopolnil Marko Štruc.

Avtorica nikoli ni skrivala svoje ljubezni do knjig, v življenju pa ji največ pomenita narava in družina, saj preživlja življenje v idilični hišici na vrhu hriba s partnerjem Markom in navihano hčerko Alico. Janja Naglič nam v pogovoru zaupa kako dolgo je nastajala knjiga, kdaj najraje ustvarja, od kod črpa navdih za pisanje zgodb, kdo je bil prvi, ki je prebral njeno zgodbo, ali lahko pričakujemo nadaljevanje ali mogoče kakšno drugo zgodbo ter tudi o tem, kako so nastale ilustracije.

Potovanje skozi čas …

Mladinski roman Varuhi časa govori o treh najboljših prijateljih, Ani, Luki in Mateju, ki se nepričakovano znajdejo v preteklosti, v letu 1246. Spoznajo princa in kraljično kraljestva Trejton, Tristana in Amelie, ki jim predstavita življenje in navade na srednjeveškem gradu. Ob iskanju poti nazaj, v svoj čas, spoznajo še zanimive ljudi, ki jih popeljejo do razkritja velike skrivnosti, ki pojasni njihovo potovanje v času.

Njeno knjigo je najprej prebrala njena mama, ki je njena največja oboževalka:

Janja Naglič nam razloži, da je samo pisanje romana trajalo dobro leto. “Pišem najraje zgodaj zjutraj, ko je glava še sveža, spočita, ko še v domači hiši vladata mir in tišina. Pišem najraje z nalivnim peresom v zvezek, to so tiste čisto prve misli, ideje, potek zgodbe. Pišem brez razmišljanja o slovničnih pravilih, uporabljam besede, ki mi najprej padejo v glavo.” pove in doda, da kasneje besedilo pretipka na računalnik, takrat tudi oblikuje stavke, marsikaj dopolni in zamenja besede.

Avtorica pove, da se je zgodba v njej porajala že kar nekaj let, glavni navdih pa so bile ruševine starega dvorca v bližini Maribora, ki so vselej burile njeno domišljijo. “Nekega jutra pa sem se dokončno odločila, vzela v roke zvezek in pričela s pisanjem. In mesece kasneje je nastal moj prvi roman.” Razloži, da je Varuhe časa najprej prebrala njena mama Manca, ki je njena največja oboževalka: “in velika podpornica v vsem, česar se lotim v življenju. Je strastna bralka, prebrala je že na tisoče knjig in ponosna sem, da je lahko prebrala tudi moj roman.”

“Glavni junaki zgodbe se med iskanjem poti domov spoznajo s čarom mladostniške ljubezni, spoštovanjem zvestega prijateljstva in pomembnostjo toplih družinskih odnosov. Na lastni koži okusijo, kako zelo pomembno je biti prijazen do drugih in spoštovati drugačne… le tako lahko v življenju sobivamo in smo srečni. Nesebična pomoč drugim je tista, ki pripomore k lepšemu svetu.”

Nadaljevanje knjige že nastaja:

Avtorica razloži, da je takrat, ko je zaključila z Varuhi časa, takoj pomislila, kaj se bo z glavnimi junaki zgodilo v prihodnost. “Ustvarila sem jih, Ani, Amelie, Mateju, Luki, Tristanu in ostalim sem podarila življenje, zato sem se odločila, da bom še naprej pisala zgodbe za njih, v katerih bodo odraščali in doživljali nove dogodivščine.” pove in doda, da nadaljevanje že nastaja. Kaj pa kakšna druga knjiga? V njenem računalniku je že nekaj začetkov, sredin in koncev različnih zgodb. “Mogoče se kdaj, kolikor bo čas dopuščal, lotim tudi tistih …”

Napeto zgodbo je z magičnimi ilustracijami dopolnil njen partner Marko:

“Želja napisati knjigo, ki jo bo ilustriral Marko, moj partner, je tlela v meni že od kar ga poznam. Nato pa se je kar zgodilo, brez velikih načrtov in razmišljanj. Ker so Varuhi časa mladinski domišljijski roman, so se mi zdele ilustracije še toliko bolj pomembne. Zgodba je bila napisana, pričelo se je najino sodelovanje.” pojasni avtorica in doda, da sta se z Markom ob prebiranju Varuhov odločila na katerem mestu in kakšne bodo ilustracije. “Ilustracije so magične in so velika dodatna vrednost sami zgodbi.” še pripomni.

Knjigo je ilustriral Marko Štruc:

Rada bere zgodbe, kjer uporablja lastno domišljijo:

Na vprašanje kaj pa sama najraje prebira nam odgovori, da bere razne knjige, različnih vsebin, zelo različnih avtorjev. “Verjetno je to odvisno od obdobja v življenju. Rada berem zgodbe, kjer uporabljam lastno domišljijo, zato so mi verjetno vedno bile blizu mladinske knjige. Tekom študija sem prebirala veliko zgodovinske in filozofske literature, pred tem sem imela obdobje le za kriminalke. Poleti najraje berem lahkotne vsebine, pozimi tudi težje življenjske zgodbe.” razloži in za zaključek pove, da zadnja štiri leta pri njih berejo predvsem otroške knjige Alici, katerih glavna tematika so konji.