Pred 100 leti so Korošci odločali o svoji usodi – ali bodo živeli v svoji matični domovini ali pa v novo nastali državi Avstriji. Večinska odločitev je bila – v Avstriji. Ne glede na rezultate po posameznih občinah, se je upošteval skupen rezultat celotnega plebiscitnega območja v coni A. S tem pa se je zgodila krivica mali vasi Libeliče na robu plebiscitnega območja. Libeličani so se na svojem volišču odločili za življenje v svoji matični domovini, ki je takrat bila Kraljevina SHS (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev). Pozneje Jugoslavija.
Zapiski iz tistih časov pričajo, da se je postavitev meje, ki jo je določila mednarodna razmejitvena komisija, kot nož zarezala v živo meso med slovenske kraje. Tudi Libeličani niso mogli dojeti, da so kar naenkrat v državi, kjer se govori nemško in je uporaba maternega jezika – slovenščina, drugorazredni jezik. Posebej jih je, kljub velikim in sladkim obljubam pred glasovanjem, prizadel ukaz nove oblasti:
“Libeliče pripadajo Avstriji. Pod vasjo naj se v sedmih dneh postavijo mejniki, napelje bodeča žica in nastavi avstrijska straža. Prebivalci tega območja so nacionalno nezanesljivi, zato jim je treba v najkrajšem času vcepiti nemški duh in utrditi te labilne mejne kraje!“
Takoj se je pričel svojevrsten odpor proti novi državi Avstriji. Zavestno ignoriranje novih predpisov, upoštevali so le tiste, ki so veljali pred 10. oktobrom 1920. Otresli so se prvega šoka in strahu, ter pod vodstvom župnika Antona Vogrinca, učitelja Janka Gačnika in Rudolfa Mencina, pričeli vsesplošni upor. Po dveh letih truda in borbe za slovenstvo jim je uspelo problem postaviti na mednarodno raven in uspeli so prepričati razmejitveno komisijo, da se naj meja postavi tako, kot so na plebiscitu izrazili Libeličani. S 30. septembrom 1922 je bilo odločeno, da se meja prestavi tako, da bodo Libeliče pripadale svojemu matičnemu narodu. V cerkveni kroniki je župnik Vogrinec zapisal:
“30. septembra 1922 je naša obmejna straža zasedla Libeliče. 1. oktobra se je obhajala slovesnost zasedanja. Množica zavednih župljanov je šla z zastavami gostom nasproti. Ves sprevod je spremljala godba. Na vasi je pozdravil domačin goste, potem so govorili dr. Cukala, minister Kukovec, učitelj Doberšek in se podali na vrh v lepo ozaljšano cerkev, kjer so bile slovesne litanije in Te Deum.“
Od tega zgodovinskega dogodka letos mineva 98 let. V kraju so v spomin na te dogodke prirejali proslave z naslovom “Dan odprtih vrat”, kjer so počastili zgodovinske dogodke in nezlomljivo voljo do lastnega jezika in domovine, ter zaključek kmečkih del na poljih. Obenem pa so gostom odprli vrata svojih znamenitosti, ki jih tukaj ne manjka. Letos bodo, zaradi ukrepov o zmanjšanju širjenja nalezljivega virusa, to proslavo izvedli drugače. Posneto proslavo bo KTV Dravograd predvajal na dan predvidene prireditve, 4. 10. 2020 ob 14. uri.
Spomin in poslanstvo na takratna dejanja je v kraju še danes močno prisoten. Na nek način zaznamuje tudi današnje Libeličane, ki jim “od zunaj” pripisujejo trmo in složnost, kadar gre za njihovo bit.
Prav je tako in ponosni so lahko na to. Narod brez zgodovine nima prihodnosti, pravijo. In Libeličani imajo oboje! Čestitamo ob prazniku!
Preberite še: Sto let koroškega plebiscita: V Libeličah bodo praznovali čez dve leti (reportaža)
Besedilo: Adrijan Zalesnik
