Umetnost Pina Poggija je pomemben prispevek k razvoju nove umetnosti, ki se je v šestdesetih letih 20. stoletja uveljavila v zahodni Evropi. Tudi zato je delo Pina Poggija, ki je v teh letih večkrat gostoval na razstavah v Slovenj Gradcu, toliko bolj pomembno. V Sloveniji je takrat le skupina OHO izstopila iz muzeja, vendar ne toliko kot institucionalna kritika, bolj v iskanju novih umetniških izrazov. V koroškem okolju pa se ti poskusi kažejo tudi s Formo vivo (1964, 1965, 1970, 1975 …) in z mednarodnimi razstavami v Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu: Mir, humanost in prijateljstvo med narodi (1966), Mir 75 (1975), Za boljši svet (1979) in Mi za mir (1985), na katerih je Pino Poggi redno sodeloval.
Pino Poggi je umetnik in »socialna estetika« njegove Arte Utile ne pomeni nekega sociološko utemeljenega videza, temveč izraz socialnega občutenja in mišljenja. Pomembna je intuicija, intenzivnost, radikalnost in pripravljenost na komunikacijo. Pino Poggi je svoj koncept arte utile – koristne umetnosti, v tretjem manifestu (1980) nadomestil s socialno estetiko.
Socialna estetika je širok pojem in med drugim označuje estetiko socialne umetnosti. Socialna umetnost je umetnost, ki je v zahodni Evropi in ZDA začela nastajati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta nova umetnost se je na formalni ravni razšla s tradicionalnimi mediji in se podala v roke družbe, proletariata, širokih družbenih slojev. Pri tem kritizira potrošništvo in kapitalizem, onesnaževanje okolja ter imperializem: vojne in oboroževanje. Socialna estetika je umetniška smer, ki ni slogovno določena, temveč je njen pomen potrebno iskati v vsebini umetniških del, ki so povezana s sociološkimi vprašanji družbe. Dela socialne estetike analizirajo akutna vozlišča družbe in njene nezaceljene rane. Socialna umetnost nima ničesar skupnega s socialističnim realizmom.
O socialni umetnosti lahko govorimo od srede 20. stoletja dalje, ko so nastale nove umetniške forme, kot so: opart, kinetična umetnost, environment (okolje), happening, akcija, konceptualna umetnost in performance. Posledično se je spremenil tudi odnos do umetniškega dela, saj se je pozornost s končnega produkta preusmerila na ustvarjalni proces. Pri tem je ključno vlogo odigrala publika, ki se je iz pasivnega opazovalca spremenila v aktivnega gledalca, ki tako rekoč sodeluje pri nastanku umetniškega dela. Ta gibanja so razdrla prevladujoče idealistično razumevanje umetnosti in jo osvobodila okvirja, podstavka in muzejske osame ter jo približala realnosti medijske in potrošniške družbe.
Sredi šestdesetih let Pino Poggi z dvema manifestoma zaznamuje nastanek Arte Utile. Pozneje ta koncept razširi na socialno estetiko z dvema manifestoma (1980 in 1994), ki opisujeta umetnost kot odgovorno silo v družbi, s katero je svet mogoče spremeniti. Pino Poggi s svojo Arte Utile ruši ustaljen način dojemanja umetnosti, to je od poznavalca (umetnika, kustosa, zbiratelja) do gledalca. Z njo želi preseči enosmerno komunikacijo in umetnost vzpostaviti kot demokratično silo v družbi, ki je na razpolago vsem.
| Temeljna načela Arte Utile in socialne estetike so: 1. Participacija in dvostranska komunikacija. Že konec šestdesetih Poggi v AU proces uvede pomemben element, to je sodelovanje publike. Danes je ta sodelujoča umetnost, kjer pri nastanku umetniškega dela ključno vlogo igra publika, postala vseprisotna. Kar izpostavi tudi drug pomemben element Poggijevega dela, to je dvosmerna komunikacija, torej ne le od umetnika do gledalca, temveč tudi obratno. 2. Dostopnost in berljivost. Uporaba preprostega umetniškega jezika (ready made). Tako je umetnost dostopna vsem, tudi nepoznavalcem. Vendar poenostavitev ne sme peljati v banalnost. 3. Umetnost kot kritika. Umetniška dela niso zgolj estetski objekti brez socialnega pomena, temveč instrumenti, ki opozarjajo na družbene anomalije, konflikte, ekološke, politične probleme. 4. Ekspanzija polja umetnosti. Umetniška dela nastopajo v različnih medijih, ki so vsakokrat najbolj primerni za ponazoritev umetniške ideje. 5. Socialna estetika je pojem, ki ga je Pino Poggi vpeljal v svojem tretjem manifestu leta 1980. Socialna estetika preučuje, kako se estetske sodbe in izkušnje oblikujejo znotraj družbenih kontekstov. Poudarja, da ni mogoče ločiti posameznika od njegovega kulturnega in socialnega okolja. Socialna estetika se ne omejuje le na umetnost v galerijah ali muzejih. Nanaša se tudi na estetiko vsakdanjih praks, na primer na estetiko hrane. Ena ključnih nalog socialne estetike je tudi kritika. Z njeno pomočjo lahko analiziramo, kako, na primer, mediji reproducirajo družbene neenakosti. Standardi, ki prevladujejo v medijih, niso nevtralni, temveč pogosto privilegirajo določene miselne vzorce in družbene skupine ter izključujejo druge. |
Muzej socialne estetike predstavlja naslednjo razvojno fazo procesa, ki se je začel z raziskovalno rezidenco »Popotovanje po Arte Utile«. Muzej socialne estetike zbira in hrani dela, ki nastajajo v okviru raziskovalne rezidence in pridobiva umetniška dela s področja socialne estetike. Muzej socialne estetike je institucija, katere namen je identifikacija umetniških del s področja socialne estetike, njihovo zbiranje in varovanje. Temelj Muzeja socialne estetike ostaja zbirka del Pina Poggija v KGLU, katere začetke lahko iščemo v AU skulpturi S, ki so jo na obrobju Slovenj Gradca postavili leta 1969.
Popotovanje po Arte Utile
Raziskovalna rezidenca Popotovanje po Arte Utile je plod sodelovanja med NVO v javnem interesu raum AU, Koroško galerijo likovnih umetnosti in Ministrstvom za kulturo RS. Raziskovalna rezidenca je namenjena interdisciplinarnemu raziskovanju in preučevanju Poggijevega obsežnega in kompleksnega opusa. Z njo se uvaja nov muzejsko-galerijsko-kuratorsko-umetniški pristop, s katerim se oživlja zanimanje tako strokovne kot splošne javnosti za Arte utile in socialno estetiko.
Umetnik/raziskovalec na podlagi časovno neopredeljenega raziskovanja poda svoje razumevanje dela Pina Poggija v spremljajočem zvezku. V njem so natisnjena dognanja podkrepljena s fotografijami in dokumenti, do katerih se je raziskovalec dokopal med svojim delom v ateljeju. Cilj rezidence je vzpostavitev prav tega nedovršenega in odprtega odnosa med delom dveh umetnikov.
Rezidenca poteka v ateljeju Pina Poggija, ki je le poustvarjena kopija ateljeja iz Aragone, Sicilija (AU landscape) in Hexenagerja, Nemčija. Napolnili smo ga z deli in arhivom, ki smo ga preselili od tam in ga na novo uredili. Delo v ateljeju drugega umetnika, kjer umetnik/raziskovalec lahko pregleda originalne zapiske, skice, načrte, dokumente, dokončana in nedokončana dela, seveda nujno in permanentno vpliva na misel in posledičen umetniški rezultat. Tak zelo poseben in oseben uvid v delo in ustvarjanje na raziskovalcu pusti neizbrisen vtis. Kar je tudi namen rezidence, saj le tako delo Pina Poggija zaživi na novo in pridobi novo veljavo v smislu arte utile. Tako raziskovanje umetnikovega dela vzpostavlja tudi nov pristop h kuriranju razstav.
Pomen rezidence »Popotovanje po AU« je torej nov pristop k raziskovanju in preučevanju dela umetnika, katerega pomen presega hermetično zaprt svet njegovega ateljeja in na ta način ohraniti zanimanje za njegovo delo. »Popotovanje po AU« je tudi del širšega koncepta Muzeja socialne estetike.
Vabljeni na odprtje razstave nocoj ob 18. uri v Galerijo raum AU.
Vir: Galerija raum AU
