Ni ga Korošca, niti Slovenca, ki ne pozna Ditke – kantavtorice in skladateljice. Svojo glasbeno pot tke že 15 let, njena glasba pa nežno, a odločno osvaja srca občinstva. Po številnih nastopih, štirih studijskih in enem koncertnem albumu ter številnih uglasbenih stihih poezije, je pred njo nova prelomnica – šesti album, ki bo izšel v naslednjem mesecu. Tokrat v celoti v angleškem jeziku. V njem ostaja zvesta sebi, a prinaša tudi nova doživetja, zgodbe in zvoke.

Z Ditko smo se pogovarjali o nastajanju albuma, navdihu, njeni glasbeni poti in tem, kaj jo vodi naprej.

Pred nami je izid vašega že šestega albuma, prvega, ki bo celoten v angleščini. Od kod odločitev za ta korak, da svojo glasbo ubesedite v tujem jeziku in ne Slovenščini?

Pesmi v angleškem jeziku pišem še vse od najstniških let. Že od majhnega sem poslušala večinoma angleško govoreče glasbenike, ta jezik mi je bil vedno pri srcu, v angleščini sem rada tudi pela in tako je to očitno na meni pustilo pečat, da sem že zelo hitro pričela ustvarjati tudi v tem jeziku. Pesmi, ki bodo izšle na mojem novem albumu v resnici v meni domujejo že zelo dolgo, le do danes ni bilo pravega časa ali trenutka, da bi jih spravila tudi v obliko, ki bo dostopna za poslušanje tudi drugim. Priznam pa, da sem si to zelo dolgo želela. Verjamem, da se vsaka stvar zgodi ob pravem trenutku, če se naučimo pluti s tokom.

Prvo skladbo ”Fly Higher” ste poslušalcem že predstavili. O čem govori oziroma zakaj ste se odločili, da bo ravno ta pesem napovednik za novi album?

V trenutku, ko sem to pesem napisala, sem vedela, da bo naslovna pesem. Že sam naslov ima v sebi eno posebno moč in motivacijsko sporočilo – “Poleti više”, čemur bi lahko dodala še; “upaj si”, “Verjemi vase.” Pesem govori o tem, da se v življenju pogosto ustrašimo koraka naprej, saj le ta pomeni neke spremembe in le-te so skoraj vedno negotove. Tako ostanemo v coni udobja, ki pa nas hitro lahko pripelje do občutkov apatije in nezadovoljstva. V življenju je ključno, da rastemo in to lahko storimo le, ko stopimo iz kroga dobro poznanega. Velikokrat nas nazaj drži tudi perfekcionizem, saj se nam zdi, da nikoli nismo dovolj pripravljeni ali dobri, da bi naredili tisti korak v neznano. Vse opisano sem občutila tudi na lastni koži in tako sem najprej to pesem napisala zase, nato pa pomislila, da takšno vzpodbudbo vsakdo potrebuje na neki točki v svojem življenju. In ker se celotna tematika albuma dotika tudi osebnostne rasti in različnih življenjskih situacij, skozi katere moramo iti, da se najdemo, se mi ta pesem zdi kot nekakšen kompas celotnega albuma.

Skladba je precej izpovedna – se vam zdi, da vaši poslušalci potrebujejo nekoliko bolj ”intimen” vpogled v vaše življenje, ustvarjanje in glasbo?

Na splošno sama ne delim veliko informacij iz svojega zasebnega življenja. Pomembno mi je, da imam del življenja, ki je samo moj in vesela sem, ker moji poslušalci to spoštujejo. Mislim, da za razumevanje mojega dela ni potreben zares intimen vpogled v moje zasebno življenje, saj si želim, da si vsak poslušalec ob posamični skladbi naslika svojo sliko. Včasih lahko preveč podrobna razlaga  zgodbe celo pokvari občutke, ki jih doživiš, ko pesem poslušaš. Čarobnost glasbe je ravno v tem, da jo vsak doživlja po svoje. Je pa res, da sama, ko se me kakšna pesem zelo dotakne, včasih rada pobrskam, kdaj in zakaj je nastala, torej me zanima ta initmen vpogled v avtorjevo življenje. Tako da, če bi me kdo povprašal, zakaj točno in v kakšni situaciji je pesem nastala, bi mu seveda podala tudi ta odgovor.

Kako vam uspeva usklajevati osebno in poklicno pot?

Mislim, da je bilo ključnega pomena to, da sem se res že na začetku svoje kariere, ko sem se začela pojavljati tudi v medijih, odločila, katere dele svojega življenja ohranim le zase in jih javnosti ne izpostavljam. Tako sem postavila neke meje, ki se jih vseskozi držim in to je zelo pomembno. Je kot neko varno zavetje, ki je samo moje. Imam to srečo, da imam ob sebi ljudi, tiste najbližje, ki razumejo, da je življenje poklicnega glasbenika nekoliko drugačno. Da to ni poklic, ki ga vsakodnevno pričneš in zaključiš ob točno določeni uri, ampak je to način življenja. To razumevanje in podpora sta zelo pomembna, sicer bi hitro lahko ostala sama. Včasih je težko potegniti črto med poklicnim in zasebnim, saj poklic nosiš veš čas sabo. Če se sredi noči rodi ideja za novo pesem, jo zapišeš, če je nastop v nedeljo v času kosila, ga izvedeš. Ravno zato pa je še bolj pomembno, da si zavestno vzameš tudi čas, ko se popolnoma odklopiš. Meni to najlažje uspe takrat, ko grem na kakšno potovanje v tujino, saj čim ko sem doma, sta kitara in računalnik pri roki in že me potegne v delo …

Doslej smo bili vajeni, da smo v vaših pesmih uživali v slovenskem jeziku, uglasbil ste veliko poezije. Od kod odločitev za nekakšen odmik od preteklega načina ustvarjanja?

V resnici ne gre za umik, saj je ustvarjanje v angleškem jeziku v meni v resnici še dlje časa, kakor uglasbljanje slovenske poezije. Gre le za nek ključni moment na moji karierni poti, ko bom javnosti v malo večji meri predstavila še ta drug del moje zgodbe, ki ga ves čas nosim sabo. Res je, da medijsko in tudi miselno trenutno več pozornosti namenjam skladbam v angleščini, saj bo kmalu izšel novi album, ampak to ne pomeni, da uglasbeno poezijo oz. slovenski jezik kakorkoli dajem na stran ali na pavzo. Ravno nasprotno, medtem, ko se pogovarjamo o mojem angleškem prvencu, že uglasbljam nove pesmi Ferija Lainščka, razmišljam pa tudi že o Kosovelovi poeziji, saj bo prihodnje leto poimenovano prav po njem. Priznam pa, da mi je lepo, ko lahko prvič več pripovedujem tudi o tem delu svojega ustvarjanja in predstavitev teh pesmi, še posebej, kmalu tudi v živo, je zame vseeno nekaj novega in pomeni korak iz cone udobja.

Se vam zdi, da je album, ki izide konec novembra, nekaj posebnega?

Zame osebno je vsekakor nekaj posebnega. To so pesmi, ki so nastajale skozi leta, pogosto ob nekih ključnih življenjskih trenutkih. Vsaka napisana pesem je prinesla en poseben občutek radosti. Nastale so ob kitari in nekatere več let mirovale v zvezku mojih poezij. Več let sem tudi razmišljala, kako si jih želim slišati v studijski preobleki. S kakšnim zvokom in s katerimi instrumenti. Povsem drugače namreč zazveni pesem le ob kitari. Hvaležna sem mojemu očetu Gorazdu in Janu Lužniku, ki sta mi prisluhnila in pomagala skladbe aranžmajsko obleči zelo približano temu, kot so zvenele v mojih glavi. In pa tudi Domnu Hudrapu, ki je kot tonski mojster našel pravi zvok, ki zveni sodobno, a še vseeno ohranja naraven občutek. Veliko ur smo presedeli skupaj, da smo dodali piko na koncu zgodbe. Mislim, da bo album poseben tudi za poslušalce, saj me bodo vseeno slišali na malce drugačen način. Tokrat ne kot interpretko besedil nekoga drugega, ampak skozi povsem moje avtorske zgodbe. Gotovo nekaj posebnosti prinaša tudi sam jezik, ampak ne želim si, da bi le- ta kogarkoli odvrnil, da ponudi priložnost nečemu novemu. Sama sem na izdelek zares ponosna in upam, da se bo dotaknil tudi poslušalcev.

Za vami je uspešnih 15 let glasbenega ustvarjanja. Kako bi opisali svojo glasbeno pot od začetkov in vse do  danes? Se je v tem času kaj spremenilo za vas kot umetnico?

To je petnajst let konstantnega dela, tudi odrekanja, navdiha, solz, smeha, včasih tudi obupa, a predvsem hvaležnosti in lepih občutkov … Pred petnajstimi leti sem pričela kot neobremenjena najstnica, ki je rada pela in igrala kitaro ter pisala svoje pesmi. Niti upala si nisem pomisliti, da bi bila poklicna glasbenica, a čutila sem, da me bo glasba vedno spremljala. Pa so moje pesmi navdušile vse več ljudi. Moj oče Gorazd je uglasbil pesem “Ne bodi kot drugi”, ki je obrnila smer. Spoznala sem Ferija Lainščka in pričela se je pisati nova zgodba, ki je segla v srca mnogih ljudi, ki so si želeli slišati še več. Iz majhnih dvoran, kjer sem nastopala še kot študentka, smo uglasbeno poezijo ponesli na velike odre kulturnih dvoran. Velik mejnik je bila razprodana Slovenska Filharmonija v Ljubljani, ki je zame zopet obrnila smer. Namesto pripravništva kot delovna terapevtka, sem se podala na glasbeno pot. Nastajale so nove pesmi, prvi, drugi, tretji album, razprodane turneje. Trenutek, ko sem se odločila, da se na glasbeno pot podam poklicno in to je pomenilo tudi večjo odgovornost, še več bolj natančno usmerjenega dela … vmes je bilo obdobje pandemije, ki je prineslo notranje frustracije, a hkrati navdih za kar dva albuma. Koncerti po kulturnih domovih, gradovih, festivalih, protokolarnih dogodkih, pa na porokah, kjer je moja glasba postala že kar stalnica. Predvsem pa ljudje – tisti, ki so verjeli vame že od vsega začetka in še vedno ostajajo, pa vsi, ki sem jih spoznala na poti. Vse lepe misli, ganljive zgodbe, objemi, cvetje in risbice izpod otroških rok. Zdaj pa končno še angleški album. Včasih pomislim, da tudi, če danes zaključim kariero, sem doživela toliko lepega in tako veliko, da bi se lahko mirno zahvalila. Ampak, ker motivacija in navdih še ostajata, gremo dalje in veselim se novih zgodb in vsega, kar bodo še prinesle. V vseh teh letih sem precej zrasla kot oseba in umetnica. Seveda pa se je v petnajstih letih zelo spremenil tudi sam način dela. Precej večjo vlogo tudi pri glasbenikih sedaj recimo igrajo socialna in druga digitalna omrežja, ki pomenijo dodatno delo in včasih tudi frustracijo. Umetniki si želimo biti umetniki in v prvi vrsti deliti svojo glasbo, ki pa na žalost v teh medijih ni dovolj ter po parametrih ne doseže kaj dosti ljudi, če zraven ne razmišljaš še o zanimivih in privlačnih video vsebinah. Zaradi enormne količine takšnih in drugačnih objav, ki non stop švigajo mimo, je veliko težje pridobiti dobre tri minute pozornosti nekoga, ki bo poslušal tvojo novo pesem.  Malokdo še z veseljem podeli tvojo objavo in samoiniciativno zapiše kakšno lepo misel … Zdi se, da mora biti glasba vsem dostopna zastonj, zato tudi prodaja nosilcev zvoka upada. Poleg tega lahko vsak posname tvoj nastop in ga naloži na splet, kjer lahko pride do takšnih in drugačnih zlorab avtorskih pravic. Leta 2010 ni bilo enostavno začeti, bilo pa je precej manj stresno, kakor v trenutnem svetu. Ampak sama ostajam optimistična in se po svojih močeh trudim potovati s časom.

Kljub temu, da se kot umetnica in glasbenica ves čas nadgrajujete, izpopolnjujete in raziskujete različne glasbene vplive, eno ostaja stalnica v vašem ustvarjanju, sodelovanje z očetom Gorazdom. Kako je oče skozi leta ”vplival” na vaše ustvarjanje?

Večkrat rečem, da si svoje kariere brez njega ne predstavljam. On je bil tisti, ki mi je prvi predstavil glasbo, preko posnetkov na Cd-jih in igranja na različne inštrumente. Nato mi je pomagal dokončati mojo prvo pesem, ki sem jo napisala kot devetletna deklica. Zame je napisal pesmi za moj otroški album, nato uglasbil prve poezije, aranžiral skoraj vse moje pesmi, prevzel vlogo menedžerja, je tudi član našega banda, velikokrat pa skupaj nastopiva sama. Oče je gotovo vplival na moje ustvarjanje že z glasbo, ki mi jo je predstavil. Večnima smo doma imeli albume tujih izvajalcev, recimo zasedbe Pink Floyd in Allman Brothers Band, od naših slovenskih pa se najbolj spomnim Adija Smolarja in Milana Kamnika. Prav zato ni tako čudno, da se vsi ti vplivi; angleščina, country glasba in kantavtorstvo, kažejo tudi v mojih delih. Ker nama je všeč podobna glasba, nikoli ni bil težav tudi pri skupnem ustvarjanju. Hvaležna sem mu za vse, kar je storil in še počne zame na moji glasbeni poti. Oba sva vanjo v resnici enako vpeta in zaslužna za uspehe.

Koga bi še našteli kot velike vplive na vašo glasbeno pot?

Poleg očeta je na mojo glasbeno pot gotovo vplival tudi Feri Lainšček.  Res smo se takoj ujeli v umetniškem in osebnem smislu, to pa je prispevalo k temu, da smo skupaj ustvarili veliko uspešnih del in zasnovali tudi poseben glasbeno-literarni program, ki je postal pomemben del moje glasbene zgodbe. Drugih velikih vplivov pa pravzaprav ne vidim. Večinoma sva vedno bila jaz in oče tista, ki sva postavljala cilje in nizala ideje za karierno pot, ob veliki podpori moje mame Jelke, kot ekonomistka  tudi zdaj stoji kot pomembna proti-utež dvema umetnikoma.

Ob izidu albuma pripravljate velik koncert v Ljubljanskem SiTi Teatru. Se nam obeta kakšen koncert tudi na Koroškem? Verjetno se obeta turneja.

Tako je, album bomo v živo prvič predstavili, 22. novembra 2025, v Ljubljani. Ker gre za povsem nove pesmi in hkrati za občinstvo povsem novo zgodbo, šele spoznavam, koliko ljudi bo nagovoril tudi ta del mojega ustvarjanja. Ta koncert bomo zasnovali na prav poseben način. Podkrepljen bo namreč tudi z avtorskimi video-animacijiami in posebnimi avdio-nagovori, ki bodo smiselno povezovali vse v živo izvedene skladbe z albuma. Vsem, ki bodo dali priložnost moji zgodbi, želim pričarati čustven in prijeten večer, ki si ga bodo zapomnili. Po koncertu v Ljubljani pa bomo pričeli načrtovati tudi koncerte v drugih krajih. Želim si, da bi bil naslednji prav na Koroškem, kjer so te pesmi tudi nastale. Naj omenim še to, da bodo pesmi z albuma “Fly Higher” izšle tudi na gramofonski plošči.

Kakšne so vaše želje za naprej?

V prvi vrsti si želim, da bi me še naprej spremljal navdih, zato, da bi ves čas nastajala nova dela, ob tem pa seveda, da bi moji poslušalci nadaljevali pot z mano, me še naprej spremljali, poslušali mojo glasbo in prihajali na moje koncerte. Da bi moja glasba nagovorila tudi še nove ljudi in bi se tako baza poslušalcev, kot do zdaj, organsko večala, vselej pa bi med ljudi prinašala lepe občutke. Na mestu je tudi želja po tem, da bi bilo še naprej dovolj priložnosti, kjer lahko predstavim svojo glasbo.  Želim si, da bi pot do pravih ljudi našle tudi skladbe z novega albuma “Fly Higher” in bi potovale tudi preko meja.

Zdaj pa še nekaj hitrih vprašanj, ki zahtevajo hitre odgovore, s čim manj razmišljanja 😉

• Prvo, kar storite zjutraj, ko se zbudite? Stresem celo telo in zaokrožim z rameni.
• Drobna pregreha, ki si jo privoščite? Vsake toliko večerjo medtem, ko gledam TV serijo.
• Kaj ste nazadnje iskali na Googlu? “Katere pesmi so trenutno hit na TikToku”?
• Pes ali mačka? Pes.
• S katero slavno osebo bi šli na večerjo (živo ali mrtvo) in zakaj?  S Taylor Swift, da bi jo vprašala, kako ji, kot glasbenici, ki jo pozna celi svet, uspe živeti zasebno življenje, ohranjati zdrav in miren um ter se soočati z nenehnimi kritikami in zunanjimi pritiski.
• Če bi bili superjunakinja, kakšna bi bila vaša supermoč? Da s sveta preženem pohlep in nasilje.
• Ko nihče ne gleda, si upate … Jokati na ves glas.
• Vaša zadnja fotka v galeriji na telefonu? Moj kuža Bowie na jesenskem sprehodu.
• Kakšno glasbo poslušate v avtu? Večinoma po trenutnem navdihu, a zadnja leta najbolj pogosto glasbo zasedbe Mumford And Sons.

Ditka s svojo nežno, a odločno glasbeno energijo znova dokazuje, da pristnost in iskrenost nikoli ne gresta iz mode. Njena glasba ostaja prostor miru, lepote in poguma – tako za poslušalce kot zanjo samo. Z albumom Fly Higher odpira novo poglavje, polno navdiha in svetlobe, ter nas spominja, da je najlepše potovanje tisto, ki vodi navzgor – k sebi.