Razstava predstavlja širok spekter ustvarjalnih prizadevanj, kakor jih zrcalijo dela, ki se kot rdeča nit pnejo od prvega poakademijskega obdobja v prvi polovici devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Kustos razstave je Marko Košan.
Na začetku razstave so predstavljena dela iz leta 1994, ki jih je KGLU pridobila leta 2019 z odkupom iz zasebne zbirke. Zanje je značilna gosta, pastozna plast barve, ki sega tudi na stranske površine nosilca, zaradi česar slike dobijo skoraj objektni značaj. Čeprav se v njih občasno pojavi komaj zaznaven figuralni obris, umetnik ne izhaja iz delitve med figuralnim in abstraktnim slikarstvom. Podoba se uresničuje predvsem skozi materialnost barve in čutnem stiku s telesom slike. Že v zgodnjih delih ima posebno vlogo rdeča barva. Monokromna rdeča površina ustvarja vtis svetlobnega pulziranja in prostorske globine, ki ni rezultat klasične perspektive, temveč izhaja iz samega delovanja barve in svetlobe.
V naslednjih letih Oto Rimele svoje raziskovanje poglablja in se vse bolj posveča osnovnim elementom slikarstva: barvi, svetlobi in materialu. Njegove slike nihajo med abstrakcijo in samozadostno likovno prisotnostjo. Umetnika zanimajo skoraj neopazni prehodi med različnimi odtenki rdeče, ki jih dosega z natančnim in premišljenim slikarskim postopkom. Intenzivnost barve je modulirana tako, da slika nima osrednje točke, temveč deluje kot enotno, skoraj dematerializirano polje.
V zadnjih delih Rimeletove slike-objekti ustvarjajo vtis lastne svetlobe. Dela dobesedno zažarijo v prostoru in z gledalcem vzpostavijo subtilen odnos, ki presega zgolj materialno prisotnost umetniškega objekta. Njegova dela so minimalistična, vendar zahtevajo prostor in tišino, v kateri lahko pride do izraza njihova krhkost in svetlobna intenzivnost.
»Rimeletove slike-objekti generirajo svojo lastno svetlobo, ki je mnogo več kot senca, saj dela dobesedno zažarijo z obstretom, ki v umetnost tretjega desetletja tretjega milenija vračajo avro, ki je iz nje, zlasti s praksami novih medijev, skorajda že izgnana. Za njihovo objektivno pojavo stoji miselni svet in zavest o razumevanju človeka kot delu kozmosa, kakor lahko svet okoli sebe izkustveno občuti v dvojnosti fizične in duhovne razsežnosti, ki ni zgolj logos, temveč tudi čutno doživetje. Rimeletovim delom je skupna navidezna preprostost, saj so izrazito minimalistična ne le v smislu prečiščenosti izraznih sredstev in elementarnih oblik, temveč so takšna tudi v odnosu do praznega prostora, ki ga zahtevajo ob sebi: do Praznine, podčrtane s Tišino. S svojo presvetljeno krhkostjo artefakti porajajo nelagodje mirovanja, saj se zdi, da čas v njih počiva … morda kot trenutek povečane koncentracije ali povečane spokojnosti … čeprav jih v resnici napolnjuje dinamično dogajanje, ki ga narekujejo zunanje okoliščine (razstavnega) prostora, s katerim so v nenehni inetrakciji. Rimeletove likovnine so navsezadnje meditativne površine, na kateri se kot pridušena senzacija odvija domala filozofsko navdahnjeni diskurz o čarobnosti radiacije vidnega, v slikarski praksi utelešenega v asketski notranji animaciji otipljivega in čutnega sveta.« - Marko Košan, kustos razstave.
Oto Rimele, Konjunkcija radosti (diptih), 2025, les, platno, barva, 224 x 26,5 x 7 cm
V več kot tridesetletnem raziskovanju fenomena vidnega je svetloba postopoma postala osrednji element umetnikovega izraza. Ni več le del slike, temveč samostojen medij in izkušnja. Likovni objekti so predvsem posredniki te svetlobne izkušnje, ki se širi tudi v prostor okoli njih.
»V Rimeletovem raziskovanju fenomenologije vidnega je svetloba doživela tiho preobrazbo. Ni več le nekaj, kar se pojavi znotraj slike. Svetloba je postala umetniški medij, subjekt sam po sebi, celo več – izkušnja. Likovni objekti so samo posredniki likovnega sporočila, v ospredju je zaznavanje kot tako … umetniško presežek ni fizični predmet sam po sebi, temveč šele barvni sij, ki ga ustvarja in sprošča v prostor okoli sebe … delo se širi onkraj sebe. Na ta način se razodeva njegov sakralni, ceremonialni in kultni značaj. A brez ideologije, kot takšen se vzpostavi le v prvobitnem občutju sveta. Oto Rimele ni profet, temveč zgolj tenkočutni prisluškovalec. Zanj je bistveno, da gradi enačbe med duhovnostjo in formo v vidni (in nevidni), neotipljivi in nedotakljivi celoti. Seveda verjame tudi v odrešenjsko moč umetnosti, kar pa se v potrošniški miselnosti in celo v aktualni umetniški produkciji, ki le še detektira, razvršča in mapira, velikokrat kaže le še kot brezciljna utopija.« - Marko Košan, kustos razstave.
Oto Rimele (1962) je akademski slikar, glasbenik in univerzitetni profesor slikarstva in risbe na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, izpopolnjeval se je v Barceloni, Parizu, Londonu in Berlinu. V slovenskem likovnem prostoru se uveljavlja od začetka 90. let in velja za eno osrednjih osebnosti sodobnega slovenskega slikarstva.
Rimeletova umetniška govorica raziskuje svetlobo in barvo. Njegova dela segajo od pastoznih nanosov barve do monokromnih slik, pri katerih svetlobni učinki in obarvani robovi platna ali objekta ustvarjajo projekcije v galerijski prostor. Takšni sevajoči slikarski objekti so njegov prepoznaven znak, posebej izpostavljen z razstavo Iluminacije (2003), za katero je leta 2024 prejel nagarado Prešernovega sklada.
Poleg slikarstva je Rimele znan tudi kot glasbenik; soustanovil je skupino Lačni Franz in sodeloval z Laibach. V zadnjem času zvokovne kompozicije vključuje v prostorske instalacije, kjer povezuje čas, prostor, podobo in zvok.
Njegov opus obsega slike, risbe, akvarele, grafike ter projekte na področju ilustracije, fotografije, scenografije in grafičnega oblikovanja. Med njegovimi mednarodnimi razstavami velja omeniti samostojno razstavo v madridskem Círculo des bellas artes, samostojni razstavi v Benetkah in na Dunaju, dvakratno sodelovanje na pariškem Salon des beaux artes in razstavo akvarelov v galeriji DDA Prattovega inštituta v New Yorku.
