Novak Ana ali Štefanova Ančka kot jo poznajo v Libeličah danes praznuje okroglih 90 let.
Štefanova Ančka – Ana Novak, roj. Oto, 1930, Libeliška Gora pri Oskrdu.
Ančka je morala že v rani mladosti poprijeti za vsa dela. V otroštvu je gospodarska kriza udarila družino, ki je izgubila posestvo in so se morali kot najemniki kar trikrat preseliti.
Ko je bila stara 23 let se je poročila in se z gore preselila v vas Libeliče. Z možem Štefanom sta si ustvarila dom, v veliki hiši, nekoč last družine Oleško. To stavbo so v Libeličah pozneje imenovali “zadruga” ali pa “na pošti”.
Ančkin mož Štefan je bil vodja Kmetijske zadruge v Libeličah, Ančka pa je poleg družinskih obveznosti, opravljala delo na zadružnem polju, v prostem času pa velikokrat poskrbela, da so na porokah dobro jedli in da lovski sestanki in prireditve niso minile brez dobrega lovskega golaža. Štefanova Ančka je namreč izvrstna kuharica, zaradi tega je dobila tudi posebno mesto v novi izdaji Libeliške kuharice, o kateri si lahko več preberete tukaj.
Štefanova Ančka že preko 40 let pošilja vzorce ulovljenih uši in jih pošilja v laboratorij
Na robu kakšne njive s krompirjem v Libeličah je moč opaziti leseno stojalo, na katerem je kovinska posoda z rumenim dnom. Kaj je to in čemu služi, je mlajšim rodovom (ne vsem) neznanka. Vsako jutro lahko sokrajani ob stojalu opazijo Štefanovo Ančko, ki “nekaj dela okrog naprave”.
Pred leti bilo takšnih stojal več in takrat je bilo Libeliško polje na gosto posajeno s krompirjem. Največji pridelovalec je bila zadruga, seme pa so pridelovali Semenarno Ljubljana in zato je bil nadzor s strani pristojnih služb pogost. Ugotavljali so, katera vrsta muh, mušic in ostalega mrčesa so škodljivi za zdravje krompirja in razvoj novih bolezni na njem. Ančka je imela poleg drugega dela v zadrugi, tudi zadolžitev, da dnevno pobira mrčes iz posode in ga pošilja na Kmetijski inštitut v Ljubljano.
Masovna proizvodnja krompirja je pred leti usahnila, na Libeliškem polju ga je le še za vzorec, Ančka pa še danes, kljub svojim zavidljivim letom še vedno dnevno zbira material za razvoj znanosti. Do osmih zjutraj mora nalovljene žuželke pobrati, jih na poseben način zaščititi in s pošto poslati na inštitut. Marsikomu je nerazumljivo, da lahko dejavnost, ki ji v vsakdanjem življenju ne pripisujemo kaj posebnega, veliko prispeva k ugotavljanju raznih bolezni in vzrokov zanjo. Ančka to počne že veliko let, in pravi, da bo to delala dokler ji bo zdravje služilo.
Kemijski inštitut Slovenije o delu, ki ga opravlja Štefanova Ančka:
“Ena od postaj v Sloveniji, kje je postavljena rumena lovna posoda je tudi v Libeličah. Za postajo pa že preko 40 let skrbi ga. Ana Novak. Vsako leto od maja do junija dnevno pobira vzorce ulovljenih uši ter jih pošilja v laboratorij na Kmetijski inštitut Slovenije, za nadaljnjo analizo. S svojim delom je ga. Ana Novak tako veliko pripomogla k uspešnemu spremljanju uši na območju Koroške. S svojim skrbnim in vestnim delom pa je lahko vzor vsem mlajšim generacijam.”
Tudi mi ji želimo še veliko let zdravja in uspešnega dela v naravi, ki jo neizmerno obožuje. Vse najboljše Štefanova Ančka!
VIR: Adrijan Zalesnik
Čestitke za rojstni dan in še veliko tako čilih let.