Mož je, tako se ga spominjata soigralca Janez Gologranc in Alojz Ocepek, bil pravi izvedenec za tekme v slabem vremenu. Takrat ko so Slovenjgradčani prvič postali prvaki Slovenije, bilo je leta 1963, ne v Slovenj Gradcu in ne v Sloveniji, še ni bilo športnih dvoran, Tivoli je zrasel šele leta 1965.
Tudi slovenjgraško rokometaši so vse tekme igrali na zunanjih igriščih. Vreme je velikokrat bilo neprizanesljivo in ko je bil dež, je na svoj račun prišel Karel Krauser. Enostavno je imel ta talent, da je bil najboljši takrat, ko je bilo za ekipo to najbolj potrebno. Tudi za prvi naslov slovenskega prvaka 1963 je Krauser dodal velik delež, saj je na prvi tekmi s Slovanom v Ljubljani, bil je seveda dež, napravil kopico izvrstnih obramb in Slovenj Gradec je izgubil le za dva gola.
Drugo tekmo v Slovenj Gradcu so Korošci zmagali za pet, tretjo odločilno v Celju pa so Slovenjgradčani gladko odločili v svojo korist. Slovenjgraška ekipa, vključno s čudodelnim vratarjem, je bila takrat deležna velike pomoči svojih navijačev. Takrat je bilo ponos igrati za ekipo malega mesta z obrobja Slovenije.
Karlu Krauserju je bil rokomet pisan na kožo. Njegova družina je takrat prebivala na vrhu fiskulturnega doma in ko je Karel prišel v pritličje, je stopil na igrišče. Tega je imel tako zelo rad, da je dolga leta sodeloval pri njegovem urejanju. Pri tem je bil pedanten in vztrajen, kar je tudi sicer bila njegova značajska poteza.
Tudi kot vratar je priznaval le najvišje športne standarde. V njegovih časih so vratarji branili drugače kot danes, takrat so navijači videli tudi vrsto učinkovitih parad, danes se vratarji predvsem bolj postavljajo. Mnogim so bila vratarske parade tudi všeč in so po njih tudi cenili vratarje in ekipe. Precizni kronist slovenjgraškega rokometa in Krauserjev soigralec Janez Gologranc ima zanimiv podatek, da je Krauser od začetka svojega udejstvovanja v rokometu do leta 1969, ko je klub praznoval petnajstletnico, za Slovenj Gradec odigral kar 530 tekem. Do take številke so prišli le redki.
Tiste čase so bili fantje z igrišča prijatelji za vedno. Lojz Ocepek se je Krauserja spomnil tudi iz časov, ko sta si z ženo namenila zgraditi hišo v Šmiklavžu. Soigralci so šli pomagat delat ploščo. To so delali dobri dve uri, potem pa so pet ur igrali nogomet. Plošča se je medtem že skoraj posušila, rokometno prijateljstvo pa se je tudi še utrdilo. Ni ga konec tudi zdaj, ko Karla Krauserja ni več med nami. Zdaj ga bodo oživljali njegovi prijatelji, kasneje pa bodo legende itak dobile svoje mesto v športni zgodovini Slovenj Gradca.
Še v nečem sta si bila rokometna prijatelja Gologranc in Krauser podobna. Oba sta dolga leta vodila svoji novi stanovski organizaciji, društvi upokojencev v Slovenj Gradcu in Starem trgu. Rokomet je tem možem dal še neko novo energijo.
Vir: FB RK Slovenj Gradec – Ivan Praprotnik
