Slovo črnjanskemu župniku mag. Tonetu Vrisku

Včeraj so se v Vojniku, kjer je bil rojen in je zdaj tudi pokopan, še zadnjič poslovili od priljubljenega župnika mag. Toneta Vriska. 

FOTO: V slovo črnjanskemu župniku mag. Tonetu Vrisku pripravili tudi zloženko

Že ob slovesu v Črni, prav tako pa v Vojniku, so mu v slovo prebrali spodnje besedilo, ki ga je v ta namen napisal Aleš Praprontik. Na željo nekaterih krajanov ga objavljamo tudi na naši strani, da ga lahko preberete tudi tisti, ki se slovesa in pogreba niste uspeli udeležiti.

Slovo g. župniku mag. Tonetu Vrisku – »Daritev bodi ti življenje celo«

Novo leto. Nova pričakovanja, nova upanja. Krog se sklene in začne se na novo. Ta novoletni dan ne bo takšen kot je bil poprej. Je dan z grenkim priokusom. Odšel je. Izgubili smo ga, a ne za vedno; samo za čas zemeljskega popotovanja. Tam se bomo z njim, ko se izteče naš čas, ponovno srečali in si izmenjali lepe besede.

Tone Vrisk, naš dušni pastir, je nas pustil za seboj in odšel, da se izpolni, kar je bilo zapisno v knjigo življenja že ob njegovem rojstvu. Velika praznina bo sedaj v naši fari, v našem kraju. Zrak je drugačen, sonce ne sije enako toplo, oblaki so lenobni. V Črno na Koroškem je prišel daljnega leta 1978 kot kaplan tedanjemu g. duhovniku Simonu Črešniku. Le tri leta pozneje je bil zadolžen za duhovnega vodjo župnij Črna na Koroškem, Javorje in Koprivna ter pripadajočimi podružnicami. V tem času je bil tudi sodnik cerkvenega sodišča v Mariboru ter opravljal službo referenta za pastoralo turistov.

Težko se bo sprijazniti z mislijo, da ne bo več njegovih besed hvaležnosti za dan, ki ga nam je Bog podaril, za lepe dni, za lepe praznike, ki so ali pa še prihajajo. Težko je pomisliti, da ne bomo več slišali: »Bogdaj ljudje Božji.«

Imel je poseben duhovni dar, ki je človeka – četudi samo obiskovalca – nagovoril z besedami, da so se te dotaknile. Ne, ni bil vsiljiv z našo vero ampak je rad ljudi – predvsem tiste, ki so mlačni ali pa so opustili misel in voljo v krščanstvo – povabil medse in jim skušal pokazati, da ni nikoli prepozno; da iz slabega lahko vznikne dobro, da iz teme posije luč, da trpljenje mine in pride veselje. Skrbel je za župnije – Črna, Javorje in Koprivna – jih vzdrževal in nudil ljudem Božjo besedo vsako nedeljo in med tednom, četudi je imel ogromno opravil. Obnovil je sakralne objekte in jim vnovič vdihnil duh življenja. Ustvaril je spominske sobe ter doprinesel k zvišanju sakralne kulturne ozaveščenosti. V vsaki župnijski cerkvi ali v njenih podružnicah je poskrbel za duhovno dobrodošlico in toplino vsakogar, ki je bil soudeležen pri zakramentih sv. krsta, sv. obhajila, sv. birme, sv. zakona ali pa samo pri navadni sveti maši. Zanj so bila vrata cerkve odprta za vsakogar – za majhnega ali velikega človeka. Vsakogar je s toplino nasmeha ter besede sprejel in mu dal vedeti: »Tukaj si vedno dobrodošel.«

Trudil se je za vse – za novorojence, mlade, odrasle, ostarele, bolne. Hodil je obiskovat svoje vernike po domovih za ostarele, po domovih v kraju, v bolnišnico in jim lajšal dneve z Božjim naukom in ljubeznijo, ki je neminljiva. Družina je bila zanj svetišče in temelj krščanske vzgoje. Pridige so bile preproste ter vedno usmerjene v hvaležnost, spoštovanje, pomoč ubogim, pomenu družine z vzgojo mame, očeta, babice in dedka. Vedno, ampak resnično vedno, je bil pripravljen podariti blagoslov na domu, na domačiji; podariti svete zakramente vsakomur, ki je želel ali pa je pokazal vsaj majhno zrno volje.

Zelo rad je imel Črno. Skoraj ni bilo svete maše, ko ne bi omenil: »Kako čudovit je naš kraj«; ljudje Božji, kako smo lahko ponosni na naše prednike.« Ja, znal je reči: »Hvala.« Znal je človeku pokazati, da je hvaležen za storjeno delo, izrečeno besedo. Dejanja sv. Ožbolta ter rek škofa Aidana »Naj ta roka nikdar ne strohni!« je postala vedno bolj povezana z njim, saj je vedno dajal in imel za vsakogar ali za skupino obiskovalcev vedno vsega dovolj. Zelo dobro je sodeloval z občino, osnovno šolo, lokalnimi obrtniki še posebej tesno vez je imel s CUDVjem in njihovimi varovanci, ki jim je, kot edini duhovnik v Sloveniji, omogočil, da so pristopili k obredu sv. birme.

Še več bi lahko napisal, še več bi lahko povedal, saj sem se – odkar sem pred več kot desetletjem prišel v Črno – z gospodom Vriskom zelo dobro spoznal. Velikokrat sva poklepetala v njegovi pisarni, v cerkvi, na sestankih župnijskega sveta in nazadnje ob bolniški postelji, kolikor je zmogel.

Hvala Vam, spoštovani g. Vrisk, za Vaše duhovno udejstvovanje v našem kraju, hvala za pozitivne misli, besede in dejanja, hvala, ker ste nas naučili, da moramo biti hvaležni – ne le za mir – ampak za preproste in majhne stvari. Hvala, ker ste se trudili za kraj in skrbeli zanj v vsem svojem znanju in dobri volji in ker ste bili ponosni na svoje ljudi in na njihove pridne roke.
Sedaj ste že pred obličjem Najvišjega. Naj Vam bo vsemogočni in usmiljeni Bog kot oče, ki v naročje vzame svojega novorojenca.

Vaši: ključarji, župnijski pevski zbor, Karitas, župnijski svet, ministranti ter vsi farani in občani.

Tekst: Aleš Praprotnik