Vsako leto je v Evropski uniji pogrešanih 100.000 otrok. Nasilje v družini je eden od glavnih razlogov, zakaj otroci v Evropi bežijo od doma oziroma izginejo. Otroci, ki so doma žrtve nasilja, zlorab, zanemarjanja ali prisilnega nadzora, morda niso zmožni sami spregovoriti. Odrasli v njihovem vsakodnevnem življenju – učitelji, trenerji, sosedje, vzgojitelji, družinski člani – pa so pogosto tisti, ki najlaže opazijo, da je nekaj narobe.
- Nenadne spremembe v vedenju. Otrok, ki je bil prej družaben, lahko postane tih in vase zaprt. Otrok, ki je običajno miren, lahko postane agresiven ali se hitro razburi.
- Nepojasnjene poškodbe. Fizične poškodbe so pogosto najbolj opazen znak zlorabe. Otrok ima lahko modrice ali odrgnine na nenavadnih mestih (kot so ušesa, vrat ali notranja stran stegen), poškodbe v različnih fazah celjenja, se zdrzne ob dotiku ali nosi dolga oblačila v toplem vremenu.
- Pretirana previdnost/ opreznost. Otrok, ki živi v nasilnem okolju, je lahko videti nenehno napet. Hitro se prestraši ob glasnem govorjenju ali nenadnih gibih in zdi se, da se ne more sprostiti, ali pa pozorno opazuje odrasle v svoji bližini.
- Strah pred vrnitvijo domov ali pred določeno osebo. Otrok lahko postane vidno napet ali zaskrbljen, ko pride čas za odhod domov, ali pa poskuša odhod odložiti z nenehnimi izgovori.
- Otrok se težko odpre ali nerad govori o domačem okolju. Lahko postane opazno tih, zadržan ali v zadregi, ko pride do pogovora o domu ali družinskem življenju. Izogiba se vprašanjem, hitro spremeni temo, daje nejasne odgovore ali se zdi, da ga skrbi, da bi rekel kaj nepravilnega.
Včasih otrok potrebuje koga drugega, da naredi prvi korak. Z otrokom se pogovarjajte v varnem okolju, brez obsojanja. Povejte mu, da ni sam in da je na voljo pomoč. Za ta namen izberite miren trenutek, ko ste z otrokom sami. Pogovor naj bo preprost in odprt. Vaša vloga ni preiskovati, ampak ustvariti varno okolje, v katerem se vam bo otrok lahko zaupal. Izogibajte se provokativnim vprašanjem.
Če se otrok odpre, ga poslušajte. Pustite, da pove s svojimi besedami. Ostanite mirni, tudi če je to, kar govori, težko poslušati. Ne obljubite mu, da boste zadržali zase, kar vam bo povedal, ampak mu pojasnite, da boste morda morali vključiti nekoga, ki mu lahko pomaga, vendar boste to storili zaradi njegove varnosti.
Če se otrok ne odpre, ni nič narobe. Ne silite ga, ampak mu dajte vedeti, da so mu vaša vrata vedno odprta. Nekateri otroci potrebujejo več časa ali več priložnosti, preden se počutijo dovolj varne, da lahko spregovorijo. Do takrat pa ostanite pozorni. Če niste prepričani, ali je vaša zaskrbljenost upravičena, se posvetujte s sodelavcem ali osebo, ki ji zaupate. Morda je še kdo drug kaj opazil.
Če menite, da je otrok v neposredni nevarnosti, obvestite lokalne intervencijske službe! Vsaka država ima vzpostavljene službe za zaščito otrok. Na koga se obrniti in kako prijaviti primer, je odvisno od tega, kje se nahajate. V Sloveniji lahko pokličete:
- policijo na telefonsko številko za nujne klice 113
- SOS telefon: 080 11 55
- točko osveščanja Safe.si
O svojem sumu spregovorite z nekom, ki vam lahko pomaga, bodisi znotraj vaše organizacije bodisi prek ustreznih služb v vaši državi. Če poklicno delate z otroki, je to lahko odgovorna oseba za zaščito otrok, svetovalni delavec v šoli ali koordinator za dobro počutje zaposlenih v vaši organizaciji. Če ste družinski član, sosed ali kdo drug, ki je zaskrbljen za otroka, se obrnite na ustrezne službe v vaši državi. Če izrazite svojo zaskrbljenosti, s tem nikogar ne obtožite, ampak zagotovite, da za otrokovo stisko izve nekdo, ki ima znanje in izkušnje, da mu lahko pomaga.
