Kdo na Koroškem ne pozna bice Gelce, spletne vplivnice, ki je pred nekaj meseci objavila svoj prvi zapis na družbenem omrežju Facebook in od takrat skoraj dnevno deli dobronamerne nasvete in modrosti, med katerimi lahko vsak najde nekaj zase? Za celotnim konceptom hudomušne, navihane bice, ki je pred kratkim zaživela tudi na odru Stare železarne, stoji Petra Kunc, profesorica, slavistka, sociologinja, doktorica znanosti s področja managementa in zavedna Korošica. V svojem precej polnem urniku si je vzela nekaj časa za intervju z nami o bici Gelci.
Na mojem. (smeh) Ideja se je rodila čisto spontano na Srednji šoli Ravne. Velikokrat sem razmišljala, kako dijakom povedati kaj o vedenju, odnosih, odgovornosti in življenju nasploh, ne da bi pri tem zveneli kot odrasli, ki ves čas samo pametujemo. Danes moraš kot učitelj zelo paziti, kaj in kako poveš. Potem sem se sredi noči, ko nisem mogla spati, spomnila: kaj pa, če bi obstajala ena bica Gelca, ki lahko pove vse tisto, kar si drugi mislimo, pa si ne upamo vedno povedati na glas? Bica ima vendarle privilegij – njej marsikaj odpustimo. In tako je nastala bica Gelca. Najprej za mlade, potem pa je zelo hitro zaradi izjemnega odziva začela »rihtati« tudi odrasle.
Presenetljivo hitro. Najprej je bila samo ideja o starejši Korošici, ki brez ovinkarjenja mladim pove, kaj si misli. Potem je dobila obraz, očala, svojo govorico, značaj in predvsem svoj način razmišljanja. Ko sem napisala prve izjave, sem že točno vedela, kako bi jih Bica povedala. Objavili smo jih na družbenih omrežjih in ljudje so jo takoj vzeli za svojo. Takrat sem vedela, da to ni več samo ena simpatična objava, ampak lik, ki lahko živi naprej.
Ime se mi je pravzaprav pojavilo kar samo od sebe – še danes ne vem, od kod. Moji bici sta bili namreč Elizabeta in Ema, zato Gelca ni nastala po nobeni od njiju. Mogoče mi je v podzavesti ravno iz tega ven priletelo, saj tudi sama to rada uporabljam: »Luba Gela!« in je pri nas skoraj univerzalni odgovor na vse mogoče življenjske katastrofe. (smeh) Gelca pa se mi je zdelo ravno pravo ime za našo bico, pa še rima se. Malo starinsko, zelo domače in koroško. Ko rečeš bica Gelca, si jo skoraj že predstavljaš. Kakšna moderna Vanessa pa res ne bi mogla stati za šporhetom in ti razlagati, kako je treba živeti.
Niti približno. Na začetku sploh nisem razmišljala o številu sledilcev. Zdelo se mi je zabavno in želela sem videti, ali bo zabavno tudi drugim. Potem pa so ljudje začeli deliti objave, komentirati, pošiljati svoje zgodbe in spraševati, kaj bo bica Gelca rekla naslednjič. Najbolj me veseli, da je niso sprejeli samo Korošci. Očitno je v vsaki slovenski družini nekje ena bica Gelca. Pa vsak ima sigurno eno bico, ki jo ima ali jo je imel neizmerno rad, kot sem bico Lizo imela neizmerno rada tudi jaz.
Ogromno. Bica Gelca je pravzaprav sestavljena iz drobcev ljudi, ki sem jih srečevala vse življenje. Iz naših bic, mam, tet, sosed, žensk, ki so hodile v fabriko, skrbele za družino, kuhale, delale na vrtu in ob vsem tem še zelo dobro vedele, kaj se dogaja po celi ulici. (smeh) Veliko je tudi resničnih dogodkov in vsakdanjih situacij, seveda predelanih skozi humor. Včasih samo poslušam kakšen pogovor in si mislim: »O, tole bo pa Gelca povedala.« Nazadnje sem imela tak primer, da sem dobila ideje od strank pri moji frizerki Nuši Kunc, ki se je smejala in rekla: »Ko ti zmanjka idej, pridi v naš salon na kavo, pa boš dobila ogromno idej.«
Osnova je bila od začetka ista: neposredna, hudomušna, praktična, brez dlake na jeziku in z zelo močnim občutkom za to, kaj je prav in kaj ne. Se je pa z objavami vedno bolj izoblikovala. Danes že skoraj ne razmišljam več, kaj bi bica rekla. Ko se nekaj zgodi, preprosto vem. Včasih imam celo občutek, da mi sama narekuje. To je verjetno trenutek, ko mora avtor začeti malo skrbeti zase. (smeh)
Mislim, da ja. Ogromno govorimo, zelo malo pa si povemo. Včasih stvari zavijemo v toliko celofana, da na koncu nihče več ne ve, kaj smo sploh hoteli povedati. Bica tega ne zna. Če je nekaj neumno, bo rekla, da je neumno. Ampak pomembno je, da ni zlobna. Njena neposrednost izhaja iz zdrave pameti in življenjskih izkušenj, ne iz želje, da bi koga ponižala.
Mejo imam. Bica se lahko norčuje iz naših navad, odnosov, politike, sodobnega življenja in tudi iz nas samih, ne sme pa namerno poniževati ljudi. Humor je lahko oster, ni pa treba, da je žaljiv. Presenetljivo negativnih odzivov zaenkrat ni. Verjetno tudi zato, ker ljudje čutijo, da bica v osnovi ni hudobna. Malo te nakrega, ampak bi ti potem še vedno skuhala kosilo.
Brez narečja bice Gelce pravzaprav ne bi bilo. Če bi rekla: »Menim, da vaše ravnanje ni najbolj premišljeno,« to ni bica Gelca. Ona mora reči nekaj v smislu: »Luba Gela, a se ti je čist zmešavo?« In vsi takoj razumemo. (smeh) Koroščina ima ritem, toplino, robatost in neverjetno sposobnost, da z nekaj besedami pove ogromno. Poleg tega mi je pomembno, da narečje ohranjamo. To je del naše identitete.
Zelo posebno. Lik, ki je prej obstajal v moji glavi, besedilih in na zaslonu, je nenadoma stal pred mano, hodil, govoril in imel svojo energijo. Erika je bico Gelco res odlično začutila. Ni samo povedala besedila, ampak ji je dala telo, glas, mimiko in odrsko življenje. Ko sem videla odziv ljudi, sem vedela, da je bila odločitev prava. Moram pa povedati, da je zelo posebno doživetje, ko besede, ki si jih zapisal, nekdo odigra na odru. Kar jokati sem se začela. Župan dr. Tomaž Rožen, ki je sedel zraven mene, si je verjetno mislil: »Ta baba je čist zirana – ka se pa dere pri komediji«.(smeh) Pa že doma sem rekla: »Erika bo nastopala, jaz bom pa skup padla.« (smeh)
Foto: Teo Trup, FB Stara železarna
Oboje. Ko sem videla, kako ljudje reagirajo na bico na spletu, je bilo skoraj logično vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi bica dejansko stopila pred ljudi? Ves čas imam idejo, ki je zaradi pomanjkanja časa še nisem uspela, da bom napisala komedije, pet komedij imam v glavi, samo na list jih moram spraviti. Opogumil pa me je tudi gospod Tone Partljič, ki sem ga na Najevski lipi vprašala: »Kaj pa če se kdo v komediji prepozna?« Pa je rekel: » Boli vas ku…, če se prepozna, tist, ki je v redu, bo rekel – mene je mislila.« Pa če bi razmišljala, ta bo jezen, pa ta se bo prepoznal – izjav bice Gelce sploh ne bi bilo in bi bila takšna, kot so ljudje z igranimi obrazi okoli nas, z vso vsakodnevno hinavščino, s katero se spopadamo na dnevni bazi.
No, s Sašo Jelen sva dobili idejo, da bi bica Gelca – monokomedija premierno zaživela v Stari železarni, ki je najboljši prostor za to. Premiera v Stari železarni pa je presegla vsa naša pričakovanja. Ko pred bico Gelco sedi okoli 700 ljudi, si rečeš: »Očitno je stara baba zadela žebljico na glavico.« (smeh)
Ogromno. Bica Gelca je danes že zaščitena znamka in monokomedija je samo ena veja tega projekta. Razmišljam o knjigah, novih komedijah, pravljicah in različnih izdelkih pod znamko Bica Gelca. Eden od projektov, ki se ga še posebej veselim, je Pot volka, ki jo pripravljava s Tilnom Hudrapom. Zastavljena je kot motivacijsko delo za mlade in njihove starše, povezano tudi s predstavitvami po Sloveniji. Pripravljam pa tudi prvo knjižno komedijo Kot bi proti vetru scal. Idej je toliko, da bi Bica rekla: »Počasi, d'čva, še penzije ne boš mela cajta uživat.«
Nekaj mene je zagotovo v njej. (Pa nekaj moje bice, moje mame, moje žlahte, prijateljic, sodelavcev itd.) Verjetno več, kot sem pripravljena priznati. (smeh) Petra mora včasih premisliti, ali je nekaj primerno povedati, kako bo kdo razumel in ali bi bilo bolje biti tiho. Bica teh težav nima. Ona pove. Mogoče je res moj alter ego, samo kakšnih trideset let starejši in z bistveno manj filtra.
Seveda. In včasih si mislim: »Zdaj bi pa res potrebovala bico Gelco.« Ona bi v treh stavkih rešila nekaj, okoli česar se mi drugi pogovarjamo dve uri. Je pa verjetno za moje socialno življenje bolje, da ostane del tega filtra pri Petri. (smeh)
Absolutno. Zdaj skoraj v vsaki situaciji vidim potencialno Gelcino zgodbo. Ko poslušam ljudi, gledam televizijo, grem v trgovino ali samo sedim ob kavi, se mi v glavi že sestavlja njen komentar. Bica me je naučila tudi, da se je včasih najbolje nasmejati prav stvarem, zaradi katerih bi se sicer jezili.
Verjetno nekaj takega: »Mavo majn glejte, kaj ma sosed, pa mavo venč se sami s sabo ukvarjite. Ne jamrajte za vsako figo, ne kregajte se za vsako bedarijo, pa če mate koga radi, mu to povejte, dokler še čuje.« Potem bi verjetno dodala: »Dajte b'k telefone in š'te kište, skuhite kafe, pa se pravhite kejker morte, devo bo ž' počakavo.«
Najprej bi me pogledala od glave do pet, malo postrani, tako kot znajo samo bice. Potem bi verjetno rekla:
»Luba Gela, a vidiš, prav ti je, ko si si pa mene zmislava, zaj pa sama ne veš, ka bi, ko maš tejk deva z mano. Sam ne se mi zaj v hvače podevat, ko ti je ratavo. Če si že začnava, pa spraj to do konca!«
In mislim, da bi imela prav. Ljudem je treba dati komedije, naj se nasmejijo, kaj pa nam v teh »cajtih« preostane drugega, kot pa da se iz vsega norčujemo in nam humor pomaga, da nam je lažje.
Morda je prav v tem skrivnost uspeha bice Gelce – da se pod vsem humorjem, koroškim narečjem in neposrednimi, hudomušnimi pripombami pravzaprav skriva nekaj zelo preprostega in človeškega. Bica Gelca nas opominja , da se ne jemljemo vedno tako zelo resno, da si upamo povedati, kar mislimo, predvsem pa, da si moramo za ljudi, ki jih imamo radi, vzeti čas. Petra Kunc je tako ustvarila lik, ki je sicer zamišljen kot bica častitljive starosti, ki pa se brez težav znajde v svetu družbenih omrežij.
In čeprav bica Gelca pove, kar si drugi včasih samo mislijo, se zdi, da je njena največja modrost precej preprosta: malo več smeha, malo manj kompliciranja in čim več pristnih človeških stikov.
