Letošnji veliki Prešernov nagrajenec, svetovno znani koreograf, plesalec in režiser, 91-letni Milko Šparemblek je med pogovorom za STA večkrat poudaril, da je “plesalec blago, ki ga je mogoče najeti”. Meni, da so plesni koreografi izoblikovali klasično glasbo 20. stoletja in jo ustvarjajo tudi danes.
“Zadovoljen sem in srečen, da sem prejel veliko Prešernovo nagrado. To pomeni, da so vas prepoznali, da se vas spomnijo, da vas niso pozabili,” je v enem od zagrebških lokalov, kamor zahaja že leta, povedal vitalni Šparemblek ob kavi in neizogibni cigareti. “Ne čudite se, ker kadim, veliko baletnikov kadi. Navada ni najboljša, a me ni kaj prida ovirala pri plesni kondiciji,” je povedal še pred začetkom pogovora.
V njegovi 70-letni kozmopolitski karieri plesalca, koreografa, režiserja, direktorja in plesnega pedagoga ga je profesionalna pot večkrat ponesla tudi v Slovenijo, kjer je bil rojen 1. decembra 1928. “V Sloveniji sem ustvaril 14, 15 baletov, za katere sem bil tudi nagrajen, a je Prešernova nagrada večja, življenjska,” je dejal. Zaupal je, da se bo v Ljubljani udeležil le proslave in podelitve nagrad, spremljevalni program pa bo izpustil.
Šparemblek je bil rojen na Prevaljah na Koroškem. Na rojstni kraj nima otroških spominov, saj so se s starši kmalu preselili v Zagreb, kjer se je šolal in začel kariero. “Sem Zagrebčan. Še kot majhen otrok sem živel tukaj v središču mesta na Britanskem trgu,” je povedal. Na Prevalje se je vrnil še dvakrat. “Zelo lepo mesto, daleč v hribih. Razvito in čisto, z bogatim kulturnim življenjem”, je opisal svoj rojstni kraj.
Za ples se je odločil kot 19-letnik, potem ko je kot študent primerjalne književnosti na zagrebški filozofski fakulteti pogosto statiral v Hrvaškem narodnem gledališču (HNK). “Tega nisem načrtoval, a nikoli ne veš, kdaj se nekdo pojavi ali se nekaj zgodi, kar vas preusmeri na drug tir.” Spominja se tudi svojih prvih plesnih učiteljev, zakoncev Ane Roje in Oskarja Harmoša, ki sta po drugi svetovni vojni oblikovala baletno skupino v zagrebškem HNK.
“V HNK so zahtevali moj čim večji angažma. Zaradi pomanjkanja časa tako za ples kot študij sem opustil študij književnosti. Ples me je zanimal, prejemal sem tudi žepnino. Tudi ko so me zaposlili v HNK, so plače zadostovale za skromno življenje.” Poudaril je, da se književnosti nikoli ni odpovedal in da tudi danes veliko bere.
Zaradi plesa je opustil še eno svojo najstniško ljubezen, tek. Tekmoval je na srednjih progah, na 1500 in 3000 metrov. “Prav mi je prišlo zaradi vzdržljivosti in lepo oblikovanega telesa, a ko sem se začel posvečati plesu, ni bilo več časa za tek,” je poudaril. Dodal je, da plesalci vadijo najmanj pet do šest ur na dan, kar je precej utrujajoče, telo si težko privošči še kakšno športno aktivnost. V svoji karieri ni nikoli utrpel večjih poškodb.
“Ko plesalec doseže 32, 33 let, že čuti, da ne zmore več toliko kot prej. Mnogi v teh letih prenehajo s plesom, se posvetijo koreografijam, postanejo asistenti, pedagogi in direktorji ali pa popolnoma zapustijo ples,” je povedal sogovornik. Pri njem je drugače.
Šparemblekova plesna kariera je trajala kar 40 let. Občasno je nastopal tudi, ko je dosegel 50 let in je vskočil v kakšno vlogo. Takrat je že bil tudi koreograf, režiser in direktor prestižnih svetovnih baletnih ansamblov, med drugim baleta newyorške Metropolitanske opere in baleta Gulbenkian v Lizboni. “Vedno sem bil v kondiciji, saj sem bil po cele dneve v pogonu. To me je tudi držalo pokonci. Dokler imate to energijo, lahko opravljate več nalog hkrati,” pravi.
“Zdaj imam skoraj 92 let, to je veliko. Minule energije ni več, a se še zmeraj vsak drugi dan razgibam za četrt ure. To ni prava telovadba, bolj obramba pred negibnostjo. Telo je po svoji naravi lenobno, želi sedeti, ležati in spati, zato je tudi v mojih letih potrebno gibanje. Redno se sprehajam,”, je priporočil. Ob opisu svoje telovadbe pravi, da se “vertikalizira”.
Največji del profesionalne kariere je preživel v Franciji, kamor se je, ko je prejel štipendijo, iz Zagreba odpravil leta 1953. Francoskih let ni preživel le v Parizu, temveč je delal tudi v Lyonu, Bordeauxu, Strasbourgu in drugih mestih, kamor so ga vabili. V tistih časih mu je zaradi vseh angažmajev le redko uspelo razvijati svoje ideje.
“Plesalec je blago, ki ga je mogoče najeti. S tem ne mislim nič slabega. Podobno velja tudi za igralce in glasbenike, a tudi mehanike, ki jih najamete, da opravijo svoje delo. To je posel in poklic. Sicer pa ima tudi plesalec svoje dostojanstvo, znanje in talent.” Žal mu je, da še zmeraj živijo mačistični predsodki glede plesalcev in homoseksualnosti, čeprav “gre za nekaj naravnega, kar je zaslediti v vsakem poklicu”.
Šparemblek je poudaril, da ne obstaja šola za koreografa. “Ta poklic je nastal iz nič, saj ni učbenikov, ni pedagogov za koreografijo. Obstaja študij za učitelje koreografije, a to nima nobene prave povezave s koreografijo. Učijo vas o nekaterih elementih plesa, a ne tudi, kako se do tega pride,” je pojasnil. Pomemben se mu zdi odnos med koreografi in plesalci, saj se končna izvedba pogosto razlikuje od prvotne zamisli.
“Kot direktorju mi je bilo najlepše v Lizboni sredi 70. let prejšnjega stoletja, ko smo od temeljev navzgor zasnovali plesni ansambel in repertoar baleta. Veliko smo delali. Plače niso bile visoke, a pogoji so bili sijajni,” se je spominjal dejal. Pravi, da je bilo vse mogoče zaradi ljudi iz sklada nekoč bogatega poslovneža in filantropa Caloustea Gulbenkiana.
Šparemblek je bil eden prvih umetnikov, ki je združil klasičen balet in sodoben ples. “Prvi sem v ples uvedel kompozicije Mahlerja in Wagnerja, kar sem predstavil tudi v Ljubljani in Zagrebu,” je poudaril. Med svojimi številnimi nastopi ni želel izpostaviti nobenega, saj meni, da je vsak nastop pred občinstvom pomemben v danem trenutku. “Morda sem nekoliko bolj občutljiv na Mahlerja,” je dodal. Svetovno znane so Mahlerjeve Pesmi ljubezni in smrti, kjer je bil koreograf in dramaturg, predstavo je konec 80. let postavil tudi v ljubljanskem baletu.
“Če pogledamo 20. stoletje, so vso veliko glasbo predlagali koreografi, navedem naj zgolj primer Stravinskega. Koreografi so jih prepoznali, ko jih nihče drug ni. Koreografi so izoblikovali glasbo 20. stoletja in jo oblikujejo tudi danes,” je prepričan Šparemblek. Ples se je medtem, kot pravi, zelo razvil, v vsaki gesti je zaznal potencial za ples. Za primer si je Šparemblek začel mencati oko – tudi to je lahko izvor plesa. “Vse je mogoče znotraj vizije in ideje. Nič ni prepovedano, nič nemogoče, ko gre za razvoj plesa”, je pojasnil.
Ideološko gledano se ima za “čistega levičarja”, a je politiko vedno ločeval od svojega profesionalnega življenja. Bil je priča velikih študentskih protestov v Parizu leta 1968, ki se jih ni želel udeležiti, saj se je bal, da ga bodo izgnali.
Prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman ga je povabil, da koreografira menjavo straže na zagrebškem Trgu svetega Marka, kjer je bil takrat urad predsednika države. “Brez zadržkov sem se odzval Tuđamanovemu povabilu, ki je bil tudi moj predsednik. V pogovorih, v katerih je sodeloval Vladimir Šeks ter še nekateri hrvaški politiki tistega časa, je bilo jasno, da želijo imeti gibe, ki jih izvajajo kitajski ali ruski vojaki, a sem idejo zavrnil in želel zapustiti sestanek. Takrat me je Tuđman ustavil in mi rekel, naj naredim po svoje,” se sogovornik spominja leta 1991.
Odločil se je za koreografijo menjave straž, ki ni bila agresivna. Zaradi elementov mehkih baletnih gibov je koreografija v javnosti naletela na deljena mnenja, govorilo se je o “Tuđmanovih baletnikih”. Šparembleku se je zdela koreografija “lepa”, ljudje so jo radi gledali.
Šparemblek se je za vrnitev v Zagreb odločil predvsem zaradi svoje žene, nekdanje balerine Spomenke Šparemblek. Poučuje v v zagrebški šoli za klasični balet. Imata dva sinova, ki se nista odločila za plesno pot.
“Življenje je anekdota,” je odgovoril na vprašanje, kako to, da nosi uhan. Zgodilo se je že zdavnaj med kanadsko turnejo, na kateri so za tamkajšnjo televizijo snemali balet Čudežni mandarin. Nekega dne so po kosilu n cesti šli mimo človeka, ki je prodajal uhane in prebadal ušesa. S kolegi so se vsi po vrsti odločili, da bodo nosili uhane. Njegov je ostal do danes.
Šparemblek ne obžaluje morebitnih zamujenih profesionalnih priložnostih. “Ne želim razmišljati o tem, ker bi me lahko užalostilo. Nimam za kaj jokati. Vse je v redu. Star sem. Zdrav sem. To je prednost”, je povedal.
