Govor Aljaža Verhovnika na proslavi NOB na Trotovem vrhu

FOTO: Mladinski svet Ravne

Včeraj je potekala proslava NOB na Trotovem vrhu v občini Ravne na Koroškem, na kateri je imel govor tudi predsednik Mladinskega sveta Ravne na Koroškem, Aljaž Verhovnik.

 

 

 

Govor predsednika Mladinskega sveta Ravne na Koroškem, Aljaža Verhovnika:

{AF template=round_quotes float=left }

Drage tovarišice in tovariši, borci in udeleženci NOB, cenjeni visoki gostje, predstavniki borčevskih, veteranskih in domoljubnih organizacij, gospe in gospodje! 

 

Mineva že 72 let od ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, organizacije, ki je prelomno in odločilno zaznamovala razvoj slovenske državnosti in postavila Slovence med zmagovalce in odločne borce zoper nacifašizem.

OF najpogosteje v strokovni literaturi razlagajo kot politično organizacijo in množično gibanje Slovencev, nastalo med 2. svetovno vojno po okupaciji naše domovine za organiziranje in vodenje osvobodilnega boja. Res je bila OF izjemno množična organizacija političnega značaja, a je bila predvsem domoljubno in svobodoljubno narodnoosvobodilno gibanje najširših razsežnosti v vsej slovenski zgodovini. Nastala je v času najtežje narodove preizkušnje po okupaciji med okrutno 2. svetovno vojno. Za cilj si je postavila osvoboditev domovine izpod nacifašističnih okupatorjev ter združitev vseh Slovencev in pravičnejšo družbo po vojni. Pa je OF-u to uspelo?

Kljub 96-tisočim žrtvam 2. svetovne vojne na Slovenskem in več deset tisočim invalidom, izgnanim, žrtvam vojnega nasilja, Slovenci še danes ne živimo v eni domovini in ves svet še danes išče pravičnejšo družbo. Koliko gorja bo še potrebnega na tem svetu, da bo vendarle vsakdo lahko našel košček miru in spodobnega življenja.

Eden iz med aktivistov OF je bil tudi Alojz Kompan – Žnidaršič, ki je padel tukaj, na Trotovem vrhu, v bitki med partizani in nemškimi policisti 19. marca 1945. Za domovino je padel ravno v času, ko se je na obzorju že kazala svoboda, hkrati pa se je kazalo novo gorje – hladna vojna, ki je dober primer nepotešljivih želja politike po osvajanju sveta, ki vedno znova pahne v obup in grozo vsakdanjega, »majhnega« človeka. Kot, da se ljudje iz številnih morij, o katerih uči zgodovina, nismo naučili nič. Prvi svetovni vojni je sledila druga. Pa Srebrenica in vojna v nekdanji Jugoslaviji, pa Bližnji Vzhod, Vietnam in mnoga druga področja, območja nenehnega zastraševanja, nasilja in groze.

Kdo bi si mislil, da bo Jugoslavijo pred 22 leti zopet zadelo nasilje, kateremu ni ušla niti majhna Slovenija. Čeprav nikogar nismo ovirali, nikomur nismo hoteli storiti nič žalega, želeli smo le svojo domovino, katero privoščimo tudi drugim. Od ponosne Jugoslavije, pa je žal ostal samo še lep spomin na bratstvo in enotnost ter kruta realnost nasilništva iz krvave bratomorne vojne.

Vendar čas teče dalje. Slovenci smo si priborili svojo državo, ki je nimajo nekateri narodi, ki so mnogo večji od našega. Vprašanje pa je, ali smo opravičili plebiscitarno voljo Slovenk in Slovencev, ki so se za pogumen in odločen korak k slovenski samostojnosti odločili tistega 23. decembra 1990. Obljubljali so nam drugo Švico, dobili pa smo olastninjeno nekoč družbeno premoženje, politične afere, ki nas vsake toliko časa spomnijo, da je v tej državi nekaj hudo
narobe in največjo brezposelnost po osamosvojitvi Slovenije. Kakšno prihodnost ta država ponuja nam mladim? Res je, da je slovenska državnost utemeljena na hrabrih vojaških dosežkih naroda, tako v času Boja za severno mejo, ko so se izkazali Maistrovi, Malgajevi in Lavričevi borci, v času NOB ter v času osamosvojitvenih procesov, ko so piko na i k slovenski suverenosti dodali pripadniki teritorialne obrambe in slovenske milice. Toda te vojaške uspehe, ki so pomembni in častivredni, moramo Slovenci opravičiti tudi v času miru, v času ko nam sosed ne rožlja z orožjem, v času ko nam preti na trenutke še hujša nevarnost kot je lahko vojna – recesija, globalna kriza, ali kakorkoli že poimenujemo ta pojav. Res je, da je gospodarstvo gibljivo, spremenljivo in da rezultati nihajo. S tem pa je povezan tudi položaj ljudi. Ampak od politike bi vendarle pričakovali nekoliko več resnosti in težnjo po rešitvi teh problemov. Žal pa dobimo občutek, da se iz vojnih grozot preteklosti nismo naučili nič, da prinaša vojno dobičkarstvo še vedno največje donose peščici ljudi, pri večini ljudi pa grozo in strah. Tako kot, da situacija v Sloveniji ne bi bila dovolj črna, v hramu demokracije raje razpravljajo o stanju demokracije v Sloveniji, o tem kdo je bolj zaslužen za osamosvojitev države ter o nekih simbolih, ki bi namesto delitve, morali narod povezati. Dejstvo pa je, da je za osamosvojitev Slovenije v celoti zaslužen slovenski narod in ni potrebno iskati teh ali onih posameznikov. Najlepši in spoštovanja vreden spomenik slovenski domovini, naši suvereni in samostojni državi, bodo srečni državljani Slovenci, ki jih ne bodo pestili brezposelnost, strah pred izgubo službe, hujskaštvo s te ali one strani, ampak bo narod povezala volja po tem, da lahko vsakdo iz med nas nekaj prispeva za našo domovino, da bo videti lepša. Nikakor pa danes ni pravi čas za načrtno lansiranje negativizma v slovensko družbo. Svojo energijo moramo usmeriti v delo in v izboljševanje odnosov med ljudmi, ostro pa se moramo zoperstaviti vsakršnemu nasilju in negativizmu.

Spoštovani borci NOB, veterani vojne za Slovenijo!

Na plečih borcev za severno mejo ter zavednih Slovencev, ki so se močno prebudili po pomladi narodov, po letu 1848, ste s svojimi dejanji doprinesli neprecenljiv mejnik k slovenski zgodovini. Odzvali ste se klicu domovine, čeprav ni bilo lahko doma pustiti družine, prijatelje in znance. Nekaterim se žal ni uspelo vrniti med svoje najdražje. Doživeli ste čase gorja, vojne, ki si jih mladi danes težko predstavljamo. Tega miru in svobode se danes prepogosto ne zavedamo. Nenehno iščemo neko materialno zadoščenje, med tem ko je borce in veterane vleklo naprej tovarištvo in želja po lepši bodočnosti. Takrat so mislili tudi na nas, njihove potomce. Zatorej je čas, da se predvsem mlajša generacija v Sloveniji zbudi in preneha z apatičnostjo. Jasno recimo NE zlorabam, nepravilnostim in ropanju naše domovine, odločno recimo DA volji in želji po urejeni, pravični in solidarni bodočnosti. Zakaj je potrebno, da se zgodijo razne naravne katastrofe ali podobna žalostna dejanja oz. dogodki, da bomo stopili skupaj in pomagali. Zakaj tega ne počnemo vsak dan?
V Mladinskem svetu Ravne na Koroškem smo se mladi združili z željo po izboljšanju položaja mladih v naši lokalni skupnosti. Na državnem nivoju počne to Mladinski svet Slovenije. Pri nas ni važna barva kože, politična pripadnost, spol ali karkoli drugega, važna je le volja mladih, da storimo nekaj dobrega za naš kraj in za nas mlade. Pred kratkim smo postavili Mladinsko pot Ravne na Koroškem. Celoten projekt smo izpeljali mladi izključno prostovoljno. Izjemno ponosni in veseli smo bili, da smo lahko prispevali nekaj za naš kraj. Še bolj pa nas veseli, ko vidimo, da našo učno-rekreacijsko pot obiskujejo številni občani in drugi obiskovalci. Skratka, z vsakdanjimi, majhnimi dejanji lahko storimo ogromno. Ko ta dejanja povežemo, lahko pomenijo dosti za našo domovino. Zelo pomembno pa je, da imamo oči uprte v jasno prihodnost, ki temelji na ponosnih dosežkih in izkušnjah vseh treh generacij, ki so z orožjem v rokah risali prihodnost naše domovine.

Spoštovani!

V 3. člen Ustave Republike Slovenije smo zapisali, da je »Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.« ter, da ima »v Sloveniji oblast ljudstvo.« Zatorej cenjeni sodržavljani in sodržavljanke ne pustimo, da bi nam te pravice izpuhtele. Bodimo pokončni, saj smo lahko ponosni na to kar smo dosegli. Poskrbimo pa, da se bo v naši domovini vsakdo počutil toplo in jasno recimo NE tistim, ki nam želijo to toplino ohladiti.{/AF}

 

Dogodki

Prosta delovna mesta

Zadnja obvestila

prijavi se

prijavi se v svoj račun