Vlado Kreslin: »Občinstvo je dobro takrat, ko je dober umetnik. No, pa tudi obratno.«

FOTO: Facebook profil Vlado Kreslin
Danes, 24. maja, se bo v KD Pliberk odvil nepozabni večer z legendarnim slovenskim glasbenikom Vladom Kreslinom in Malimi bogovi. Pred koncertom pa smo se z enim od najbolj znanih Prekmurcev, Vladom Kreslinom, ki sicer z družino že 47 let živi in ustvarja v Ljubljani, pogovarjali tudi mi.

V KD Pliberk se bo danes, 24. maja, odvil nepozabni večer z legendarnim slovenskim glasbenikom Vladom Kreslinom in Malimi bogovi. Kreslin bo tudi tokrat s svojo črno kitaro poskrbel za nepozabno vzdušje, v dvorani bodo ponovno odmevale njegove že ponarodele pesmi, s svojo prekmursko dušo in glasbo pa se vas bo dotaknil tako, kot zna le on.

Pred koncertom pa smo se z enim od najbolj znanih Prekmurcev, Vladom Kreslinom, ki sicer z družino že 47 let živi in ustvarja v Ljubljani, pogovarjali tudi mi.

Vlada Kreslina zagotovo poznamo skoraj vsi, tako po solističnih projektih, kot po sodelovanju z različnimi glasbenimi skupinami, med katerimi je tudi Beltinška banda, kjer sta bila gonilna sila njegova mati in oče, oba ljubitelja pristne domačnosti in napevov »preko Mure«. Kot je povedal Vlado, oče še vedno nastopa z Beltinško bando, občasno pa se na odru pridruži tudi Malim bogovom, »mama pa se je iz show businessa umaknila.« Njegov oče pa je tudi soavtor pesmi Daj mi Micka, pejneze nazaj. Besedilo tretje kitice je namreč nastalo kar spontano, na odru, po zaslugi Vladovega očeta Milana. »Očetu se je zdela pesem z dvema kiticama prekratka, zato je dopisal tretjo in je tako soavtor.«

Prekmurski sin se je po nekaj leti delovanja v različnih glasbenih skupinah podal na svojo glasbeno pot, se naučil igranja na kitaro in s svojim glasom vse združil v tisti otožni zven, ki ga ljudje preprosto morajo imeti radi. Že na začetku pogovora je Vlado dejal, da je Prekmurec, ki ima rad mesta, predvsem velemesta, kljub temu pa se zelo pogosto vrača v rodno Prekmurje, še vedno rad nastopa z Beltinško bando, večkrat pa ga na odrih srečamo tudi v družbi Malih bogov.

Vlado Kreslin je sicer z glasbo začel kot bobnar v lokalnem ansamblu Apollo leta 1970. Kot je dejal, je začel glasbeno pot kot bobnar konec šestdesetih, nato pa hitro preklopil na kitaro in petje. Do leta 1980 je kot pevec nastopal z bendi Špirit group, Zodiac, Horizont, Sanje in Avantura. Leta 1980 je s skladbo Dan neskončnih sanj zmagal na Slovenski popevki. Leta 1983 se je priključil bendu Martin Krpan, Z njimi je posnel albuma Od višine se zvrti ter Bogovi in ovce. Leta 1991, po nastopu pred Bob Dylanom na ljubljanskem stadionu, pa je band razpadel. Leta 1991 se je Kreslin pričel glasbeno družiti s starejšimi godci iz rojstnih Beltincev – Beltinško bando.

Vlado se je posvetil ljudski glasbi in povzročil pravi preporod slovenske etno glasbe, hkrati pa ljudsko glasbo približal mlajšim generacijam in povzročil, “da so ljudje upali spregovoriti v lastnem narečju”. S skupino Mali bogovi, ki je nastala v začetku 90ih, in Beltinško bando, je Kreslin na odrih in nosilcih zvoka združil – in še združuje – včeraj in danes, lokalno in globalno.

Pogosto sodeluje tudi z mlajšimi slovenskimi in s priznanimi tujimi glasbeniki (Allan Taylor, The Walkabouts, Rade Šerbedžija, Parni valjak, Siddharta, Hans Theessink, Vlatko Stefanovski, Chris Eckman, Damir Imamović, Dubliners, Siddharta, Antonella Ruggiero, Barcelona Klezmer and Gipsy Orchestra, Gal in Severa Gjurin, Ferus Mustafov, Freres Guisse, …), preskakuje glasbene in državne meje in ruši tabuje. Seveda pa nas je zanimalo, če je že sodeloval tudi s koroškimi glasbeniki. »V moji skupini Mali bogovi sta zelo uspešno igrala Benjamin Pirnat in Tomaž Pačnik, Domen Gracej pa igra še zdaj z Beltinško bando«, je razložil Vlado in na vprašanje, kakšni smo Korošci kot občinstvo odgovoril: »Občinstvo je dobro takrat, ko je dober umetnik. No, pa tudi obratno.«

Do danes je izdal že sedemnajst albumov z avtorsko glasbo, nekaj pesniških zbirk, nastopal v filmu in gledališču kot avtor glasbe in kot igralec. Številne njegove pesmi so ponarodele, nekatere pa so postale navdih za romane, celovečerne filme in diplomske naloge. Vsi pa dobro vemo, da Vlado rad v roke vzame tudi kakšno dobro knjigo. »Trenutno berem pesmi Milana Jazbeca, kratke zgodbe Raymonda Carverja in knjigo  o mirovni konferenci po prvi svetovni vojni, ki jo je napisal Uroš Lipušček,« je na vprašanje kaj trenutno bere, odgovoril Vlado.

Poznan pa je tudi po tem, da že skoraj tri desetletja zapored s svojimi muzikanti, Malimi bogovi, Beltinško bando, lani pa tudi z Malimi malicami, tradicionalno igra na decembrskih koncertih v Cankarjevem domu. Po prvotno dveh večerih so jim lani, na 27. koncertu dodali tudi tretjega, vsi pa so bili razprodani. Kot je pojasnil, običajno nastopajo tri večere. »Zaradi mame smo nekaj časa zmanjšali gostovanje na dva večera, zdaj pa se je mama umaknila iz »show businessa« in spet nastopamo po tri večere zapored.«

Sicer pa je na vprašanje, koliko nastopov opravi letno dejal: »Ni nobenega pravila, včasih je koncertov več, včasih manj. Seveda se ne moremo odzvati na vsako vabilo, nekatera so tudi neustrezna.« Zanimalo nas je še, kako bi bilo, če bi se še enkrat podali na glasbeno pot, bi storili kaj drugače. »Verjetno bi bilo kaj drugače. Kdo ve kaj?«

Vlado je za danes napovedal prijeten glasbeni večer. »V Pliberku bomo odigrali program Malih bogov. Serijo poletnih koncertov pa bomo končali 30. avgusta v Križankah, vmes pa bo na ogled po Sloveniji še nekaj projekcij dokumentarnega filma, Poj mi pesem,« je za konec pogovora povedal Vlado.

Dogodki

Prosta delovna mesta

Zadnja obvestila