Nocoj je noč čarovnic, ki pri nas ni domača šega, jutri pa je dan spomina na mrtve. Koroška ima za te dni svoje zgodbe, ki so starejše od izrezljanih buč in so vezane na kraje, ki jih pozna vsak domačin. Pet jih je zbranih na strani Občine Črna na Koroškem.
Najbolj znana koroška pripovedka govori o kralju Matjažu, bogatem in pravičnem kralju, ki je vladal slovenskim deželam. Ko so z vzhoda napadli Turki, se je s svojimi možmi umaknil v goro.
Tam spi za mizo, dokler se mu brada ne ovije devetkrat okoli nje. Takrat naj bi se prebudil in rešil ljudstvo. Zgodba je najbolj doma prav v Mežiški dolini.
Rudarska pripovedka pravi, da v jami ni dovoljeno kričati ali žvižgati. Tega namreč ne mara Gorski mož, dobronamerni duh, ki zna kršitelja tudi kaznovati.
Z njo je povezana zgodba o pijanem rudarju, ki se v rov skorajda ne upa.
Na mestu, kjer so danes Fužine, Prevalje, Farska vas in Guštanj, naj bi nekoč stalo jezero. Na Temelnu je živel plemič s tremi lepimi hčerami, Marijo, Barbaro in Rozalijo.
Ko so se nekega večera vračale s čolnom, jih je zajela nevihta z visokimi valovi in deklice so utonile.
Gozdni mož naj bi živel pri kmetiji Kotnik pod Plešivcem, na meji med Štajersko in Koroško. Opisujejo ga kot bitje opičjega videza, s kosmatimi rokami in belimi brki.
Na mestu današnje cerkve naj bi bilo jezero, v katerem je prebival Vodni mož. Uršula naj bi prišla s Hrvaškega, najprej živela na Poharici pri Slovenj Gradcu, nato pa se preselila na drugo goro, ker so bili pastirji preglasni.
