V gorah med Čilom in Argentino, kjer na 4000 metrih nadmorske višine vlada večni led, se je za večino tragično končala ta pot. Za preživele pa se je začela mukotrpna preizkušnja. Letalo je izginilo z radarjev in že po nekaj dneh nihče več ni verjel, da je nesrečo kdo preživel. Odkritje kar 16 preživelih 23. decembra 1972 je tisk poimenoval Čudež v Andih.
Ekipa Old Christian’s Club se je 12. oktobra 1972 vkrcala na vojaško letalo v Carrascu, ki je poletelo proti prestolnici Čila Santiagu. Tam je bila napovedana prijateljska tekma in nekaj sproščenih dni. “Enostavno smo se želeli imeti samo dobro,” nemška tiskovna agencija dpa povzema spomine Ramona Sabelle, ki je bil takrat star 21 let.
Razmere za let so bile za takratno letalsko tehniko izredno slabe, zato je letalo naredilo postanek v Mendozi v Argentini. Naslednji dan se je pilot odločil za let preko Andov. V orkanskem vetru in ob obilnem sneženju pa se je letalo zaletelo v vrh gorske verige.
Že ob nesreči je umrlo 12 ljudi, številni so bili hudo poškodovani. “Vsi smo bili v šoku. Povsod so ležala trupla, ranjeni so kričali zaradi bolečin. In bilo je izjemno mrzlo, saj smo šli na pot v spomladanskih oblačilih,” se spominja zdaj 71-letni Sabella.
Upanje se je hitro vrnilo med preživele, saj je več letal preletelo mesto nesreče. A intenzivna iskalna akcija je bila neuspešna. Eden od razlogov je bil bržkone ta, da so bili ostanki belega letala v snegu izjemno slabo vidni.
Po osmih dneh so preživeli preko radijskega sprejemnika slišali, da so pristojni iskalno akcijo ustavili. “Nismo razumeli, kako so naše družine in vlada lahko obupali nad nami,” še pravi Sabella. Šele kasneje je izvedel, da je njegova mama prav vsak dan pri večerji tudi zanj pripravila krožnik v upanju, da se vrne.
Ponesrečenci so se morali znajti sami. Že pred tem so si v razbitinah letala uredili zasilno bivališče, iz sedežnih prevlek so si nekako pripravili dodatna oblačila in odeje. Kalvarija pa se je stopnjevala. Konec oktobra se je v hribih sprožil plaz, ki je zadel tudi razbitine letala in umrlo je še osem ljudi.
“V teh nemogočih razmerah smo vsak dan tudi delali. Čistili smo letalo, si podrobno razdelili hrano. Skrbeli smo za ranjene,” še pravi Sabella in dodaja, da so denimo na prepognjeni pločevini okrog poldneva vsak dan topili sneg na soncu, da so se oskrbeli vsaj s pitno vodo.
Žeja je bila vsaj na začetku najhujša. Kmalu pa se ji je pridružila lakota. Preživeli so vsak dan postajali šibkejši. “Skušali smo jesti tudi usnje, a se je to izkazalo za nemogoče,” razlaga Sabella. Po dolgi diskusiji pa se je skupina odločila za takorekoč nepojmljivo: da bi preživeli, so začeli jesti meso umrlih prijateljev.
“Ta odločitev je bila težka. Res je tudi, da je eno sprejeti tako odločitev, povsem nekaj drugega pa jo je tudi uresničiti.” S kosom stekla iz razbite steklenice so nato začeli iz mrtvecev rezati mesne trakove in jih tajali na razbitinah letala. “Človek ima to lastnost, da se lahko privadi vsemu,” še pove Sabella.
Tako so minevali dnevi in situacija je bila vse hujša. Roberto Canessa in Fernando Parrado pa sta se odločila za novo raziskovalno ekspedicijo, da bi našla rešitev. Po desetih dneh sta, oba že na koncu z močmi, srečala čilenskega pastirja Sergia Catalana. Ta je takoj odjezdil do prve ceste in si našel prevoz do Puente Negra, kjer je obvestil policijo.
Prvih sedem preživelih je vojska nato 22. decembra s helikopterjem prepeljala v dolino. Naslednji dan še preostale.
Hitro je postalo jasno, da je skupina lahko preživela le s kanibalizmom. “Naj jim bog odpusti. Upravičen kanibalizem,” je v naslovu zapisal časnik La Segunda. “Nismo se počutili krive, vseeno pa je bilo za nas to zelo pomembno,” pa še dodaja Sabella.
