Če vam je te dni zvečer čez dnevno sobo pritekel pajek ali ste ga zjutraj našli v kopalni kadi, niste edini. Jeseni se srečanja s pajki opazno pogostijo, razlog pa ni samo hladnejše vreme.
Pri hišnih pajkih iz rodov Tegenaria in Eratigena je jesen čas parjenja. Samci, ki so večino leta skriti v svojih mrežah, jih v tem času zapustijo in gredo iskat samice. Ker se veliko več premikajo, jih pogosteje opazimo, najraje ko hitijo po tleh. Z nogami vred lahko merijo do 12 centimetrov.
Samci po parjenju jeseni večinoma poginejo, številne samice pa preživijo in naslednje leto odložijo več zapredkov z jajčeci.
Ne nujno. »Niso večji in v resnici jih tudi ni več. Rečemo lahko le, da jih zaradi vremena in oken ter vrat, ki ostajajo odprta, več opazimo,« pojasnjuje Stuart Hine, strokovnjak za določanje pajkov v londonskem Prirodoslovnem muzeju.
Ob toplem začetku jeseni domove dlje zračimo, zato imajo tavajoči samci več priložnosti, da zaidejo v notranjost. V hiše pridejo skozi odprta okna in vrata, skozi dimnike ter skozi špranje ob vratih.
Tudi mreže postanejo bolj vidne. Jutranja rosa in megla se ujameta na skoraj prozorne niti in razkrijeta mreže, ki jih poleti sploh nismo opazili.
Če pajka ne želite v stanovanju, ga pokrijte s kozarcem, podenj potisnite kos tršega papirja in ga odnesite ven. »Najbolj prijazno, kar lahko storimo, je, da jih spustimo ven,« svetuje Hine. Hišni pajek lahko ugrizne, če ga primemo, vendar je učinek njegovega strupa po navedbah muzeja zanemarljiv.
Pajki so tudi v bližini naših domov naravni del okolja, saj se prehranjujejo z žuželkami. Če boste torej te dni v dnevni sobi zagledali kakšnega več kot običajno, je najverjetneje le samec, ki išče družbo, in ne znak, da so vas pajki zavzeli.
