Borut Zorman – vratar
Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz igralskih let?
Na obdobje moje rokometne kariera (15 let) je ostalo veliko spominov, od vzponov do padcev. Nekateri se še spomnimo leto 1981, ko je klub prizadela velika kriza, prišlo je do razpada članske ekipe in smo takrat mi, še mladinci, dobili priložnost prevzeti mesto v članski ekipi. Skozi leta kaljenja in vztrajanja je za to ekipo leta 1985 prišel uspeh, postali smo republiški mladinski prvaki, ta naslov pa smo okronali še z 2. mestom na državnem mladinskem prvenstvu takratne Jugoslavije v Titovi Mitrovici (sedaj Kosovski Mitrovici) na Kosovem. Seveda tu ne smemo pozabiti še sezone 1992/93 z osvojitvijo 3. mesta v državnem prvenstvu, ter zagotovitve prvega nastopa v mednarodnem tekmovanju.
Če bi še enkrat začeli znova, bi se morda odločili za kakšno drugo igralno pozicijo?
Moji prvi rokometni koraki so se začeli na levem krilu, vendar me je moj takratni trener, ki je bil tudi moj sosed prepričal (bil sem vratar pri malem nogometu), da stopim med vratnice. Tukaj se je pričela moja rokometna kariera rokometnega vratarja za katero mi ni nikoli žal in te igralske pozicije ne bi spreminjal.
Kakšen nasvet za mlade rokometaše, ki jih morda prav tako čaka profesionalna pot v športu.
Nasvet predvsem za vse mlade športnike: samo trdo delo in vztrajnost prinašata uspehe, nikoli ne obupajte, saj za vsakim padcem sledijo vzponi.
Mišo Mauc – desno krilo
Kako se spominjate vaše rokometne kariere?
V velik ponos mi je bilo nositi dres SG. Ni me mikala kariera drugje, čeprav sem imel priložnost. Najbolj mi je žal četrtfinala UEFA v Metković-u, ko sem pa ves v modricah prišel iz Bugojna, Prijedora (2. zvezna YU liga) moja soplesalka na maturitetnem plesu ni imela kaj proti. Ni mi žal, da sem moral imeti službo poleg rokometa, saj tudi rodov sedanjih usoda ne bo drugačna. Dela in veselja je pa bilo dovolj.
Zakaj ste se v otroštvu odločili prav za rokomet? Ste se preizkusili tudi v katerih drugih športih?
V SG je včasih bil samo rokomet. Tisti, ki smo zmogli, smo igrali rokomet. Trenirali pa kot nori. Poleg tega so bili trenerji, kot so Alojz Ocepek (starosta in eden od začetnikov RK v SG), ki so nas takratno mladino znali motivirati.
Verjamemo, da je igranje pred polnimi tribunami, še posebej če te pri tem spodbujajo znameniti Orli, neprimerljiva izkušnja. Koliko vam je pomenila podpora s tribun v domači dvorani?
Orli so bili del ekipe, neverjetno, kaka podpora s tribun tako malega mesta. Z nami so takrat odšli celo na Poljsko, kjer smo opravili z njihovimi prvaki. Še vedno so izjemni, čeprav so časi drugačni. Oni ostajajo Orli.
Dušan Majcen – levo krilo
Kako se spominjate let, ko ste igrali v slovenjgraškem dresu?
V čast mi je bilo igrati v belem dresu Slovenjgraškega kluba vsa ta leta. Čeprav sem imel ponudbe iz sosednjega Velenja, mi je bilo igranje v domači dvorani večja čast, kajti takrat se še ni igralo za denar.
Kako bi opisali slovenjgraško rokometno vzdušje, v času vaše kariere?
Takratno vzdušje v ekipi je bilo enkratno, neopisljivo. Izredno prijateljstvo in energija med igralci. Med sabo smo se neizmerno cenili in spoštovali.
Če bi lahko še enkrat podoživeli eno tekmo pred domačimi navijači, katera bi to bila?
Težko bi katero tekmo izpostavil saj je bilo na vseh tekmah neverjetno vzdušje naših navijačev. Zabiti gol v polni dvorani je bil neverjeten občutek. Če bi se še enkrat odločil za kateri šport, bi ponovno igral rokomet.
Nenad Maksić – desni zunanji
Kako se spomnite vašega prihoda v Slovenj Gradec? Kako so vas sprejeli?
Moj prihod v Slovenj Gradec je bil hkrati tudi moje prvo potovanje v drugo državo in povsem novo okolje. Ampak, namesto da bi bil začetek težak, sem si v neverjetno kratkem času pridobil veliko prijateljev in sprejem z ljudmi, navijači in soigralci je bil odličen. Seveda menim, da je bilo to tesno povezano z mojim nastopom na terenu.
Kaj vam je izmed vseh igralskih let najbolj ostalo v spominu?
Bilo je veliko dobrih tekem, večinoma proti Celju in Velenju, ki so bile nepozabne. Vseeno bi izpostavil kot najpomembnejše leto, ko smo prišli do polfinala pokala EHF, torej tekmo proti Metkoviću.
Ste si kdaj mislili, da boste tako dolgo igrali za barve Slovenj Gradca?
Ko sem prišel, nisem imel pojma, da bo Slovenj Gradec za vedno ostal tako pomemben del mojega življenja (oba otroka sta se mi rodila v Slovenj Gradcu). Bom začel z vodstvom kluba, ki ga je vodil g. Jože Kozmus, ki je imel veliko vizijo in velike ambicije. Preko soigralcev do fantastičnih navijačev, ki so ogromno zaslužni za naše rezultate, so bili izpolnjeni vsi pogoji in ustvarilo se je idealno okolje za 10 let preživetih na istem mestu!
Boris Levc – srednji zunanji
Kako se spominjate vaših rokometnih let v slovenjgraškem dresu?
Seveda z nostalgijo, moja generacija je bila res odlična, saj je v mlajših kategorijah osvojila skoraj vse kar se je takrat osvojiti dalo.
Držite enega najdaljših igralnih stažev kadarkoli v Slovenj Gradcu, kako bi na kratko opisali tako dolgo in produktivno kariero kot je bila vaša?
V članski kategoriji sem začel s 17 leti ko je razpadla članska ekipa. Potem pa je moštvo raslo iz sezone v sezono do vrhunca polfinalnega nastopa v pokalu EHF. Šport ti veliko da, prinese veliko novih poznanstev, pa tudi veliko terja, odpovedovanj, poškodb… pa bi se verjetno, če bi bilo mogoče še enkrat odločil za rokomet.
Kdo je bil vaš vzornik ob igranju rokometa in v mlajših letih pri odločanju kateremu športu se resno posvetiti?
Pri izbiri športa v Slovenj Gradcu takrat tako ali tako ni nikoli bilo dileme, če si imel s športom resne namene, si pristal pri rokometu. Vzornik oz. igralec, ki mi je bil všeč v mladih letih pa je Zdravko Rađenović!
Tomo Kleč – krožni napadalec
Katerega uspeha iz svoje kariere se spomnite najbolj živo?
Vsako obdobje igralske kariere je bilo posebno. Ponosen sem, da smo postali mladinski prvaki tedanje Jugoslavije kot ekipa Celja, kjer sem začel igrati rokomet, pa kot igralec Aero Celja kjer smo postali prvaki II. zvezne Lige brez poraza in se uvrstili v I. zvezno Ligo ter, da smo se kot ekipa Nove Opreme uvrstili v evropski pokal in uspešno zastopali Slovenski in Slovenjgraški rokomet. Prav posebno pa je bilo tudi, zastopati reprezentanco Slovenije, po osamosvojitvi in osvojiti prvo medaljo v kolektivnih športih.
Kako bi opisali vzdušje na tekmah v domači dvorani?
Vzdušje na tekmah v gosteh ali v domači dvorani je bilo nekaj posebnega. Zato so poskrbeli navijači ORLI, kateri so poskrbeli, da se je marsikatera tekma obrnila nam v prid, saj so bili najglasnejši takrat, ko smo jih najbolj potrebovali.
Kakšen nasvet za naše mlade rokometaše?
Vztrajnost in trdo delo je vedno ključ do uspeha, ne samo v rokometu, ampak v življenju.
Jani Kontrec – levi zunanji
Česa se najbolj spomnite iz vaših let v Slovenj Gradcu?
Najbolj v spominu mi je ostalo igranje v drugi jugoslovanski ligi, pred nabito polnimi tribunami slovenjegraške dvorane in seveda nepozabnimi Orli.
Če bi še enkrat začeli znova, bi morda želeli igrati katero drugo igralno pozicijo?
Igral oziroma začel sem igranje na levem krilu in nato končal na levem zunanjem. Drugače pa sem igral na vseh pozicijah razen vratarja.
Kakšen nasvet za mlade bojevnike, ki jih morda prav tako čaka profesionalna pot v športu.
Seveda trud in trdo delo, najbolj pa je pomembno prijateljstvo, ne samo s soigralci, temveč tudi z nasprotniki.
VIR: RK Slovenj Gradec 2011
