Zbirka se začne z eno samo besedo, ki se ji pridruži še ena in potem še ena, nastajajo stavki in iz njih zgodbe. Mateja Gomboc v spremni besedi zapiše: »Vsaka beseda ima svojo kožo in svoj utrip. Nekatere dišijo po domačem kruhu, druge po dežju. Nekatere zvenijo kot dotik, druge kot rane. V njih so skriti prostori – kotički pomenov, kamor se lahko skriješ, ko svet preveč kriči.«
Povezovalka dogodka je bila Mirjam Senica, ki je tudi avtorica naslovnice in ilustracij, nabiralka barv, kot jo je poimenovala Manja. Ves čas je bilo čutiti njuno izjemno medsebojno povezanost, razumevanje ter dojemanje sveta.
Knjigo je zelo domiselno, estetsko oblikoval Jac, Jasko Kambur.
Avtorica pravi, da je skozi Nabiralko besed spoznala, kako dragocene so besede in kakšna je njihova moč. Z njimi se dotikamo ljudi. Kako mehke so lahko in kako ostre. Manja ni samo nabiralka besed, ampak tudi občutljiva opazovalka življenja.
Dogodek sta s svojo avtorsko glasbo popestrila Lidija Verčkovnik in Marko Miklavc, tako da je bilo v celoti res lepo doživetje slovenske ustvarjalnosti.
Po prireditvi pa se je prijetno druženje nadaljevalo ob kramljanju in pokušanju domačih dobrot.
