Po prijaznem pozdravu direktorice podjetja Podzemlje Pece d.o.o., mag. Suzane Fajmut Štrucl, so se s pravim rudarskim vlakom odpeljali do osrčja Podzemlja Rudnika Mežica, ki je 600 metrov pod površjem gore Veliki vrh, kjer začetki rudarjenja segajo več kot 350 let v preteklost, danes pa je le del tega jamskega kompleksa odprt v turistične namene.
Tam so najprej izvedli 30 minutno aklimatizacijo na namiznoteniški mizi srednje velikosti (v predpisani zaščitni opremi z maskami in rudarskimi čeladami), vsi v pričakovanju dvoboja najboljših slovenskih mladincev na površini Slovenije z ekipo jamskega škrata Perkmandeljca, ki je bila najavljena 1 uro pozneje.
Aklimatizacija je bila potrebna, saj je v jami stalna temperatura okoli 10. stopinj Celzija in vlažnost okoli 70 %, običajno pa se tekme ne smejo odigrati, če temperatura ne dosega 18. stopinj Celzija, vlažnost pa mora biti pod 50 %. Tudi svetilnost ni zadostovala. A so igralci le pristali na dvoboj pod tako težkimi pogoji.
Izkušeni jamski vodiči so jih zatem pospremili po atraktivni turistični poti in jih seznanili z zgodovino rudarjenja v tem rudniku ter svinčevi in cinkovi separaciji v bližnjem Žerjavu ter številnimi eksponati, ki pričajo o težaškem rudarskem delu. Naši najmlajši člani pa kar niso mogli verjeti, kako so nekoč njihovi vrstniki, mlajši od 12 let, tu opravljali 12-urno delo v jami (zaradi njihove velikosti pod 1,2 metra so jih uporabljali za specifična jamska težaška dela).
Po približno enournem pohodu so prišli do mesta, kjer domuje Perkmandeljc s svojo rudarsko druščino. Ko se jim je oglasil in jim želel prestrašiti (namesto vljudnega pozdrava), pa so ga le spomnili, da želijo odigrati dvoboj z njegovo ekipo. S seboj so imeli namreč vso opremo, mizo, žogice in loparje. Ker pa se jim je izmikal, da nima prave opreme, so mu preko vodiča izročili klubski dres. Na koncu pa njegova ekipa le ni želela dvoboja z njimi in navedla nekaj tehtnih razlogov zato – niso navajeni soja medijskih luči (večinoma so v temi) in pravih loparjev (trenirajo le z rudarskimi lopatami, vilami in kamenjem) …
“Tako sem kot namiznoteniški mednarodni sodnik lahko le razglasil zmago z w.o. v korist ekipe mladincev NTK Fužinar Inter Diskont Ravne na Koroškem,” je po tekmi povedal Božo Šetina in za konec dejal: “Še nekaj minut nas je zatem ločilo po strmih in vlažnih stopnicah navzdol do rudarskega vlakca, ki nas je varno pripeljal nazaj na površje, kjer smo se zopet prešteli. Kljub vsem lepotam Podzemlja, na našo srečo, nihče ni želel ostati tam doli spodaj, se pa bomo radi vrnili in Podzemlje obiskali še s kolesom ali pa s kajaki.”
FOTOGALERIJA
Vir: Božo Šetina
