Svetovni dan hospica in paliativne oskrbe, ki ga obeležujemo drugo soboto v oktobru, letos opozarja na obvladovanje bolečine.
Delovna skupina za paliativno zdravstveno nego pri zbornici dodaja, da prepoznavanje, ocenjevanje in obvladovanje bolečine niso le del zdravstvene obravnave, temveč tudi vprašanje dostojanstva, kakovosti življenja in pravice človeka do ustrezne oskrbe.
Dvajset milijonov ljudi na leto brez dostopa
Po ocenah Svetovnega združenja za hospic in paliativno oskrbo vsako leto približno 20 milijonov ljudi umre v bolečinah in trpljenju, ker nimajo dostopa do paliativne oskrbe in lajšanja bolečin. Zdravila obstajajo, dostop do morfija in drugih opioidov za medicinsko uporabo pa je v številnih državah nezadosten in neenakomeren.
Pri združenju opozarjajo, da bolečina pogosto ostane nezdravljena tudi tam, kjer so zdravila na voljo. Razlogi so pomanjkanje znanja in usposobljenosti zdravstvenih delavcev ter strah pred družbenimi, regulatornimi ali pravnimi posledicami pri predpisovanju opioidov.
Kako je paliativna oskrba urejena v Sloveniji
Ministrstvo za zdravje paliativno oskrbo opredeljuje kot sestavni del medicinske obravnave. Namenjena je bolnikom z neozdravljivo, napredujočo boleznijo, ki bo skrajšala njihovo življenje, poleg telesnih simptomov pa naslavlja tudi čustveno in duhovno stisko. Bolnik je mora ni dolžan sprejeti, pravica do nje pa mu ostaja.
Osnovno paliativno oskrbo izvajajo vsi zdravstveni delavci. Specializirana paliativna oskrba je namenjena zahtevnejšim telesnim težavam, težkim socialnim razmeram in hujši psihični ali duhovni stiski, izvajajo pa jo mobilne paliativne enote ter specializirane službe na sekundarni in terciarni ravni. Zanjo je potrebna napotitev, ki jo lahko izda tudi lečeči ali specialist, ne le osebni zdravnik.
V bolnišnicah zanjo skrbi lečeče osebje, specializirana enota pa se vključi pri približno petih odstotkih bolnikov; nekatere bolnišnice imajo svoje paliativne oddelke. Pri prehodu iz bolnišnice domov oskrbo prevzame mobilna paliativna enota.
Hospic je celostna oskrba ob koncu življenja, za sprejem pa je potrebna ocena preživetja. Svojcem je po smrti bolnika na voljo tudi podpora pri žalovanju, ki jo praviloma nudijo specializirane paliativne enote.
Kam se obrniti
Pot do paliativne oskrbe se najpogosteje začne pri družinskem zdravniku, ki bolnika po potrebi napoti v specializirano obravnavo. Ministrstvo za zdravje razvoj področja ureja z državnim programom paliativne oskrbe, septembra 2024 pa je imenovalo nacionalnega koordinatorja za razvoj paliativne oskrbe.
