Ob začetku druge svetovne vojne je bila Slovenija del Kraljevine Jugoslavije, nastale leta 1929 iz Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nemčija je brez poprejšnje vojne napovedi Jugoslavijo napadla 6. aprila 1941. Na ozemlje Slovenije so nemške enote prodrle že prvi dan, dva dni pozneje jim je sledila še italijanska vojska. Po treh dneh je na ljubljanskem Nebotičniku že visela bela zastava vdaje kraljevine.

Slovensko ozemlje so si razdelile okupatorske sile Nemčije, Italije in Madžarske. Nemčija je zasedla Gorenjsko, Štajersko in severozahodno Prekmurje, Italija Notranjsko, Ljubljano in večino Dolenjske (t. i. Ljubljansko pokrajino), Madžarska pa večino Prekmurja.

Večina prebivalstva okupacije ni odobravala, v knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni ugotavljata zgodovinarja Zdenko Čepič in Damijan Guštin, zato je bilo pričakovati, da se bo kmalu pojavilo odporniško gibanje.

26. aprila 1941 so se v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS), krščanskih socialistov in društva Sokol ter nekateri kulturniki.

Ustanovili so Protiimperialistično fronto, ki se je kasneje, po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo junija 1941, preimenovala v Osvobodilno fronto (OF). Pozneje je bil sicer kot dan ustanovitve OF splošno sprejet 27. april. To se je zgodilo, ker so po vojni zmotno mislili, da je bil sestanek v Vidmarjevi hiši 27. aprila, je pred časom za STA pojasnil zgodovinar Janko Prunk.

Ustanovne skupine OF so kmalu sklenile začeti priprave na oborožen odpor. Vodilno silo pri tem je predstavljala KPS, ki je to vlogo dokončno monopolizirala 1. marca 1943 s podpisom t. i. Dolomitske izjave. S podpisom izjave sta ji ostali dve ustanovni skupini OF tudi formalno priznali vodilno vlogo v odporu.

Prve partizanske enote so bile ustanovljene poleti 1941, hkrati pa se je začel vsesplošen oborožen odpor, ki so ga poimenovali Narodnoosvobodilni boj (NOB). Prve načrtovane vojaške akcije je partizanska vojska izvedla oktobra 1941 z napadi na Šoštanj, Lož in Bezuljak. Oboroženi spopadi so se razširili postopoma, predvsem z razvojem partizanskih enot in okupatorjevimi prizadevanji, da bi jih uničil.

Spomladi 1943 so partizanske enote prvič prešle v odprte, manevrske boje z okupatorji. Svoj organizacijski in razvojni višek je partizanska vojska dosegla konec poletja 1944, ko je po navedbah zgodovinarja Guština štela okoli 38.000 borcev, od tega 21.000 v bojnih enotah.

Poleg organiziranega upora so pojavile tudi skupine in posamezniki, ki so sodelovali z okupatorjem. Najpogosteje so te skupine na Slovenskem imenovali vaške straže, belogardisti in domobranci. Od poletja 1942 so po vaseh Ljubljanske pokrajine nastajale postojanke vaških straž, skupaj več kot 60, nekatere tudi v letu 1943.

Mnenja zgodovinarjev o tem, zakaj je prišlo do sodelovanja z okupatorjem, so delno deljena, najpogosteje pa kot razlog navajajo nasprotovanje komunizmu, ki ga je predstavljala KPS, in bojazen, da bo KPS odpor izkoristila za komunistično revolucijo, ter nasilje nad civilnim prebivalstvom, ki so ga izvajali nekateri partizanski poveljniki.

Pomemben preobrat v vojni je pomenila kapitulacija Italije 8. septembra 1943. Slovensko ozemlje, ki ga je zasedala Italija, je takrat prišlo pod nadzor Nemcev, hkrati pa je prišlo do velikega priliva prostovoljcev v partizansko vojsko. Na Dolenjskem in Notranjskem so partizani vzpostavili obsežno osvobojeno ozemlje, ki je obsegalo skoraj celotno Ljubljansko pokrajino.

Oktobra 1943 so Nemci začeli obsežno ofenzivo v Ljubljanski pokrajini. Šlo je za največjo operacijo proti slovenskim partizanskim enotam v drugi svetovni vojni. V njej je bilo ubitih, ujetih ali pa so dezertirali, kar tretjina partizanov.

Spomladi 1945 se je druga svetovna vojna v Evropi, s tem pa tudi v Sloveniji počasi bližala h koncu. 1. maja so jugoslovanske enote vkorakale v Trst, 9. maja je bila osvobojena Ljubljana, dan prej Maribor. Na slovenskih tleh, natančneje v Topolšici, so 9. maja podpisali eno od štirih delnih vdaj nemške vojske v drugi svetovni vojni. Kapitulacijo nemških sil za Jugovzhodno Evropo je po celodnevnih pogajanjih podpisal poveljnik nemške armadne skupine E Aleksander Löhr.

Tudi zadnji boji druge svetovne vojne na evropskih tleh so se zgodili na slovenskih tleh, in sicer na Koroškem. 15. maja 1945 so namreč zadnji streli odjeknili na Poljani pri Prevaljah.

Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino (INZ) je na ozemlju današnje Slovenije ob začetku vojne živelo 1.492.000 ljudi. Zaradi vojne jih je umrlo okoli 100.000, od tega večji del med vojno, del pa pa neposredno po njej. Okoli 10 odstotkov prebivalstva na zasedenih ozemljih je bilo med vojno izgnanega, porušenih je bilo okoli 10 odstotkov stavb.

Podatki popisa, ki ga je opravil INZ, kažejo, da je bila vojna najintenzivnejša v Ljubljanski pokrajini, najmanj pa v Prekmurju. V Ljubljanski pokrajini so bile po podatkih inštituta številne žrtve zlasti na t. i. protipartizanski strani. Neposredno po koncu vojne so namreč partizanske sile in nova komunistična oblast brez sodbe ubile velik del tistih, ki so jih sumili ali obtoževali sodelovanja z okupatorjem, s tem pa so se tudi znebili morebitnih političnih nasprotnikov.

O povojnih pobojih, o katerih se je začelo javno govoriti šele po osamosvojitvi leta 1991, danes priča okoli 600 evidentiranih grobišč in morišč. Od teh je bilo do sredine aprila letos po podatkih zgodovinarja Mitje Ferenca raziskanih 224, urejenih pa 173. Prav tako so nove oblasti razlastile in iz Slovenije izgnale pripadnike nemško govoreče manjšine, kar je prizadelo predvsem Kočevarje.

Poleg svobode ter obračuna z vojnimi in političnimi nasprotniki je konec druge svetovne vojne Slovencem prinesel tudi družbene in politične spremembe. Slovenija je pod vodstvom t. i. Narodne vlade Slovenije, ki jo je vodil Boris Kidrič, postala del Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki jo je sestavljalo šest republik in dve avtonomni pokrajini.

Nova oblast, ki jo je obvladovala Komunistična partija, je s podržavljanjem zasebnega premoženja prevzela lastništvo tovarn, bank in velikih posestev. Z zemljiško reformo je bila zemlja večjih kmetijskih gospodarstev podržavljena in vključena v državne kmetijske zadruge, uvedeno je bilo plansko gospodarstvo.

Vir: STA