Mežičanka Darja Komar, ki je leta 2016 doktorirala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, je bila več let zaposlena pri čezmejnem evropskem združenju za teritorialno sodelovanje Geopark Karavanke, od januarja letos pa je del ekipe v mežiškem muzejskem rudniku Podzemlje Pece. Vodenje muzeja, ki lastniško spada pod okrilje skupine Tab, je prevzela 1. maja letos.
Kot je povedala za STA, je njena vizija vodenja muzeja še naprej ohranjati bogato rudarsko dediščino in na tej podlagi razvijati nove produkte. “Kratkoročni cilj pa je nadgradnja informacijskega centra in klasične poti v rudniku, kjer bomo dodali nove vsebine,” je povedala nova direktorica. V kratkem bodo prenovili tudi svojo spletno stran, razvoj še kakšnega novega turističnega produkta pa načrtuje na dolgi rok.
Muzejski rudnik je lani obiskalo nekaj več kot 17.000 obiskovalcev, s čimer se ta uvršča med najbolj obiskane turistične točke na Koroškem. Od odprtja leta 1997 je rudnik obiskalo že več kot 400.000 obiskovalcev. To mejo so presegli v začetku junija. V rudniku sicer ponujajo klasične oglede, pa tudi kolesarjenje po nekdanjih rudniških rovih in oglede s kanuji.
Muzejski rudnik se še naprej s skupnimi ponudbami in skupnimi nastopi na sejmih povezuje z ostalimi turističnimi ponudniki na Koroškem in širše, hkrati sodelovanje išče in uresničuje tudi pri čezmejnih in drugih projektih. Bil je tudi pobudnik ustanovitve čezmejnega Geoparka Karavanke.
Rudnik svinca in cinka Mežica je bil eden zadnjih tovrstnih rudnikov v Evropi, ki je konec 20. stoletja še deloval. V svojem več kot 300-letnem delovanju je dajal kruh številnim družinam v Mežiški dolini in močno vplival na tamkajšnje življenje, je zapisano na spletni strani rudnika.
Po zaprtju rudnika se je ohranila bogata tehniška, kulturna in naravna dediščina. Ob močni lokalni pobudi in tudi želji zaposlenih, da se ta dediščina ohrani, je družba RSC Mežica v zapiranju med projekte zapiranja uvrstila tudi rudarski projekt z naslovom Zavarovanje delov rudišč Mežica za namene ohranitve naravne, tehnične in kulturne dediščine.
V okviru projekta so opredelili območje v rudniku, ki je ostalo odprto še po dokončnem zaprtju rudnika in je danes namenjeno turistični, izobraževalni, raziskovalni in študijski dejavnosti.
