Nekatere stvari v življenju se zgodijo nenadoma. Brez opozorila in brez časa, da bi se nanje pripravili. Srčni zastoj je ena izmed njih. V takšnem trenutku se življenje lahko spremeni v nekaj minutah, včasih celo sekundah. Naš sogovornik Mitja Osojnik je to doživel na lastni koži.
Danes o dogodku govori z drugačnim pogledom. Ne le kot človek, ki je preživel srčni zastoj, ampak tudi kot nekdo, ki se je po tej izkušnji odločil narediti korak naprej.
Preden se je zgodilo, Mitja ni čutil, da bi bilo z njim kaj resno narobe. Ponoči je prišel iz službe, spal do dopoldneva, nato pojedel kosilo. Popoldne so se doma dogovarjali, da bi šli na sprehod proti Brinjevi gori. Ker je bilo že pozno, sta se z ženo nameravala odpeljati do približno polovice poti.
"Malo utrujen sem bil. Tako kot si pač utrujen po nočni izmeni, ko imaš kak tak dan, ko več ležiš," se spominja Mitja. Drugega opozorila, da bi bilo kaj narobe, ni bilo. Vsaj ne takšnega, ki bi ga sam prepoznal. Od trenutka, ko se je pri šoli zgrudil, do prebujenja iz kome, se danes spominja le bežnih delcev.
Oživljanje na kraju dogodka je bilo ključno za njegovo preživetje, a njegovega boja še ni bilo konec. Po srčnem zastoju je sledil helikopterski prevoz v bolnišnico, kjer se je srce ustavilo še enkrat. "Dva zastoja tisti dan," pove.
V bolnišnici so mu urgentno vstavili stent v najbolj zamašeno žilo. Nato so ga dali v umetno komo, da bi se telo lahko spočilo. A okrevanje je bilo vse prej kot enostavno.
Ko so ga po dveh tednih želeli zbuditi, je bil nemiren in prebujanje ni uspelo tako, kot so pričakovali. Zato so ga za približno še en teden ponovno dali v komo. Vmes so se vrstili zapleti: dvakrat mu je kri zalila pljuča, dobil je tudi pljučnico. "Res sem bil ves čas na nitki," pravi.
Njegova družina je v času kome živela z zelo težko napovedjo. Zdravnik je njegovi ženi povedal, da je imel Mitja približno deset odstotkov možnosti, da se bo sploh zbudil iz kome. In tudi če bi se, je bila možnost, da bi njegovi možgani normalno delovali, po takratnih ocenah še manjša.
Razlog je bil predvsem pomanjkanje kisika. Mitja je bil namreč dvakrat več minut brez zadostne oskrbe možganov s kisikom.
Toda njegova žena se s takšno napovedjo ni sprijaznila. "Vi ga ne poznate," je po njegovih besedah rekla zdravniku. "Če se bo kdo zbudil iz kome, se bo on." Poznala ga je kot človeka, ki ne odneha, kot človeka, ki je, kot pravi Mitja, "tak trmast" in ko si nekaj zada, gre do konca. In tudi tokrat je bilo tako.
Danes Mitja ve, da sta mu takojšnja pomoč in hitro ukrepanje prisotnih omogočila nekaj, česar sam v tistem trenutku ni mogel narediti: dobil je čas.
Prvih ljudi, ki so mu takrat priskočili na pomoč, še ni spoznal. A bi jih zelo rad.
Če bi človek, ki mu je pomagal prvi, danes stal pred njim, ne ve, ali bi našel prave besede. Verjetno bi bilo preprosto. "Hvala. Pa greva na pijačo," pove.
Odločitev, da postane prvi posredovalec, je poseben korak. Mitja ne bo vstopil v sistem kot nekdo, ki o pomenu prvih minut zgolj nekaj ve. Govoril bo kot človek, ki jih je izkusil.
Ko bo prejel poziv in se odpravil na pomoč, bo vedel, kako pomembno je, da nekdo pride. Morda bo nekega dne pred njim človek, ki bo doživljal nekaj podobnega, kot je doživel sam.
Dobro se zaveda, da bi se njegova zgodba lahko končala drugače. Ko bo nekega dne prejel poziv in se odpravil na intervencijo, ga ni strah, da bo pred njim človek v podobnem položaju, kot je bil sam. "Vesel bom, da bi mogoče nekomu lahko pomagal," dodaja.
Ko pride do srčnega zastoja, je vsaka minuta pomembna. Prav zato ima sistem prvih posredovalcev na Koroškem tako pomembno vlogo. Gre za usposobljene posameznike, ki so lahko zaradi svoje bližine na kraju dogodka še pred prihodom ekipe nujne medicinske pomoči.
Srčni zastoj je spremenil njegov pogled na življenje, čeprav ne tako, da bi se odpovedal stvarem, ki jih je imel rad. Že pred dogodkom je hodil v fitnes in kolesaril. Tudi danes se vrača k tem aktivnostim, vendar mora pri telesnem naporu bolj paziti.
Po srčnem zastoju je imel težave z aritmijo, opravil je ablacijo, vstavili pa so mu tudi implantabilni kardioverter-defibrilator (ICD), napravo, ki lahko ob nevarni motnji srčnega ritma zazna težavo in po potrebi sproži električni sunek. Kljub temu pravi, da se je njegov odnos do življenja spremenil.
Ne sedijo ves čas v reševalnem vozilu in ne čakajo na klic. So ljudje, ki živijo, delajo in se gibajo v svojih lokalnih skupnostih. Ko je nekdo v bližini v življenjski nevarnosti, pa lahko postanejo del reševalne verige. Prvi posredovalec ni superjunak. Je človek, ki se je pripravljen učiti, usposabljati in v odločilnem trenutku stopiti iz množice.
Mitja Osojnik je svojo drugo priložnost dobil. Zdaj se je odločil, da bo pripravljen pomagati, da jo bo nekoč morda dobil tudi kdo drug. Ko štejejo minute, je pomembno, kdo je najbližje.
