Najraje imamo srečne zgodbe, ki jih piše življenje, četudi so ljudje, ki so del njih, morali prestati pekel, da lahko v danem trenutku življenje zajemajo z veliko žlico.
Spomnimo se zgodbe malega Dejana Pušnika s Prevalj. Življenje se je zanj in za njegovo družino ustavilo avgusta leta 2016, ko so se jim po diagnozi, ki so jo prejeli po Dejanovem nekajmesečnem slabem počutju (bolečine v nogah, trebuščku, hujšanje, utrujenost), udrla tla pod nogami. Mami Barbari so bile postrižene peruti lagodnega življenja, saj je morala s svojim sinom celo leto in pol preživeti v Kliničnem centru v Ljubljani, na Pediatričnem oddelku. Redka bolezen, neuroblastom (rak na jetrih), za katero je zbolel najmlajši član družine Pušnik, je zahtevala velik davek. Mama in Dejan sta več kot leto dni preživela v bolnišnici, kjer so ga zdravili, medtem ko je oče Danilo doma skrbel za starejšega sina Boštjana, med vikendi pa ju je obiskoval v bolnišnici. Kemoterapije, s katerimi so zdravljenje začeli, naj bi uničile tumor, ki je stiskal notranje organe otroka, predvsem ledvičko. Bile so uspešne, prav tako 9-urna operacija, ki jo je opravila priznana slovenska kirurginja. Marca 2017 je sledilo obsevanje, s katerim so uničili morebitne ostale rakaste dele, Dejan pa je prejel tudi svoje celice kostnega mozga, ki so mu jih odvzeli pred operacijo.
Družina Pušnik je v tistem času nepričakovano spoznala dobrotnico Ireno L. iz Ljubljane, ki je zgodbo malega Dejana prebrala v časopisu. Poklicala je mamico in dogovorili so se za snidenje, ki je preraslo v pravo prijateljstvo. Gospa Irena je družini pomagala na več načinov (razkazala jim je bolnico, se z njimi pogovarjala, skrbela za Dejana v času, ko je mama Barbara potrebovala oddih; fizično in psihično jim je stala ob strani …), najpomembnejša pa je bila hrana, ki jo je kuhala za bolnika, ko si je zaželel ´domače hrane´. Z gospo Ireno družina ohranja odnose, saj je lani peljala na morje starejšega sina Boštjana.
V domačem okolju pa je za družino Pušnik poskrbela soseda, prijateljica in zaupnica Zinka Polanšek. Mama Barbara se s solzami v očeh spominja, kako je morala v bolnici poleg otroka spati na ležalniku, dokler ji ni gospa Zinka kupila spominske pene, da je bilo bivanje ob otroku lažje. Tudi za sredstva, ki so pritekla na račun, bdi gospa Zinka, s katero vseskozi ostajajo v dobrih odnosih.
Druga pomoč iz domačega kraja je prišla z Aniko Popič. Za Dejana je organizirala dobrodelni koncert, poskrbela pa je tudi za to, da je za strašljivo zgodbo slišala Slovenija.
Oktobra 2016 je družino obiskala humanitarna organizacija Azrine iskrice, ki je bila zaradi sporne donacije tudi v precepu kriminalistične policije.
Ne samo sosed, prijatelji in znanci, pomagala je Slovenija, ki je risala in narisala nasmeh na obraz Dejana in njegove družine. V lokalih, društvih, podjetjih … so bile pripravljene škatlice, v katerih se je zbiral denar, ki so ga Pušnikovi še kako potrebovali za tedenske prevoze v Ljubljano, s katerimi je bil najbolj obremenjen prav oče, Danilo Pušnik, ki je sicer doma hodil v službo in skrbel za starejšega sina Boštjana.
Starša sta se ob tej tragični zgodbi veliko naučila o življenju. Mama, s katero sem se pogovarjala, je v zanosu pripovedovala in opisovala potankosti. Priznava, da je ob sinovi bolezni tudi osebnostno ´zrasla´. Borila se je prav toliko, kot se je boril njen sin. Skrbna in z nadzorom je seveda lažje zaživela ob sinovi bolezni.
DEJAN DANES
Danes je Dejan živahen otrok, ki obiskuje Vrtec Krojaček Hlaček na Prevaljah. S sošolci se dobro razume. Dvoletni izostanek se mu ne pozna, saj je bolezen pustila posledice tudi na telesu. Suha postava, manjša rast in težave s sluhom (nosi slušni aparat, o katerem sošolcem razloži, da je posledica bolezni, s katero se je spopadel) so nič v primerjavi z življenjem, ki mu je bilo ponovno podarjeno. Preglede, ki Dejana čakajo vsaka dva meseca, sprejema, čeprav s previdnostjo, tako kot njegovi starši: “Mama, kaj se z mano dogaja, da si ti slabe volje?” vpraša, ko gresta v Ljubljano in je mama v skrbeh, kaj bodo pokazali izvidi.
Letošnji dopust, ki so ga preživeli na Hvaru, je bil prvo morje za malega borca, kot ga rada poimenuje njegova prijateljica Anika Popič. Lovil je ribe, ježke in rake, plaval in čofotal v vodi, iz katere so ga dobili šele proti koncu dopusta, ko se je pridružil bratu na delavnicah, ki so jih organizirali za otroke. Sonca sicer ne prenaša dobro, kljub pomanjkanju vitamina D, a danes je rahlo zagorel, kar mu zelo pristoji, pove Zinka Polanšek.
Nihče izmed nas si ne misli oz. želi predstavljati, da bi morala biti naša sreča odvisna od drugih, da bi se morali ob spopadanju z boleznijo spopadati še z drugimi težavami. Zato radi preberemo zgodbe, ki povezujejo. In Dejanova zgodba Koroško je povezala v upanju, da smo skupaj močnejši. Vsak dan znova pa to junaštvo dokazuje tudi Dejan Pušnik.
