V letošnjem letu smo gorski reševalci posredovali že 470-krat, kar je 29-krat več kot v enakem obdobju lani. Najpogostejši vzrok nesreč še vedno ostaja zdrs na poti, ki predstavlja približno 30 odstotkov vseh primerov. Zdrs pa ne pomeni nujno klasičnega spodrsljaja – pogosto gre za utrujenost, spotik ob korenino ali kamen, izguba ravnotežja na poti, ki je postala prezahtevna, ali pa za trenutek nepazljivosti, ko je pogled usmerjen na telefon namesto na tla. Pogosti razlogi za nesreče so tudi nepoznavanje terena, neprimerna oprema ter telesna ali duševna nepripravljenost.
Posebej velja opozoriti na trend reševanja onemoglih ali izgubljenih: v kar 44 % primerov so letos reševali nepoškodovane, lani je bilo takih primerov 41 %. Žal opažajo tudi naraščanje števila smrtnih žrtev – letos jih beležijo že 30, medtem ko jih je bilo lani v enakem obdobju zabeleženih 23.
Med reševanji še vedno prevladujejo domači gorniki, a je delež tujih državljanov tudi letos visok – kar 44 %. To se še posebej pozna v društvih na turistično najbolj obiskanih območjih, ki jih pokrivajo reševalne postaje GRS Bohinj, GRS Bovec, GRS Tolmin, GRS Radovljica, GRS Kranjska Gora in GRS Ljubljana.
Gorski reševalci vedno znova poudarjajo, da bi bilo mogoče marsikatero nesrečo preprečiti z boljšo pripravo.
Priprava na turo je ključnega pomena: pred odhodom je treba preveriti stanje in zahtevnost poti ter spremljati vremensko napoved. Na turo se je treba odpraviti s primerno opremo, zadostno količino hrane in pijače ter z realno oceno lastnih sposobnosti. Predvsem pri tujih obiskovalcih opažamo, da se pohodniki pri načrtovanju poti zanašajo na Google Maps ali druge nespecializirane zemljevide, ki ne upoštevajo višinskih razlik in tehnične zahtevnosti poti. Na videz kratke in lahke poti se tako izkažejo za zelo zahtevne. Izjemno pomembno je tudi, da se vsi obiskovalci gora podučijo, kako lahko s pomočjo svojega prenosnega telefona Centru za obveščanje sporočijo koordinate svoje lokacije, saj to lahko bistveno skrajša čas prihoda reševalcev.
Tudi v času dežurstev ekipe GRZS na Brniku se večina reševanj še vedno odvija peš na klasičen način – govorimo o 58 % intervencij. Reševanje s helikopterjem namreč pogosto onemogočajo vremenske razmere, neprimerni pogoji za vzlet ali dostop do mesta nesreče ali pa dejstvo, da se akcija dogaja v nočnem času. Ko je helikoptersko reševanje mogoče, sodelujejo s helikopterskimi ekipami Policije Slovenije in Slovenske vojske, ki jim zagotavljajo prevoz, uspešnost akcij pa temelji na izjemno uigranem in odličnem sodelovanju vseh služb.
Vsako leto se srečujejo tudi z vprašanji o plačljivosti reševanja.
Gorski reševalci so bili in bodo tudi v prihodnje prostovoljci. Njihova glavna in edina skrb je, da ponesrečenca varno spravijo v dolino. Zavedajo se, da so včasih ravnanja posameznikov lahkomiselna, a ugotavljanje morebitne krivde ni v njihovi pristojnosti – to je naloga države. Njihova največja želja je, da se ljudje v stiski pravočasno obrnejo na njih, brez strahu, ne da bi jih karkoli odvrnilo od klica na pomoč.
Pri tem velja poudariti, da je reševanje v gorah v Sloveniji v izključni pristojnosti gorskih reševalcev, ki so združeni v 18 društvih znotraj Gorske reševalne zveze Slovenije. Gre za posameznike, ki se ob zahtevnih usposabljanjih in lastnih poklicnih obveznostih nesebično podajajo v eno najzahtevnejših in najnevarnejših oblik prostovoljstva.
“Ob današnjem dnevu se s posebno hvaležnostjo oziramo k več kot 800 prostovoljcem GRZS, ki v 18 društvih po Sloveniji puščajo svoje sledi v gorah – ne zaradi lastnih ciljev, temveč zato, da bi pomagali drugim. Njihova predanost, znanje in nesebičnost so neprecenljiva vrednota, ki jo vsakodnevno živijo in delijo z vsemi, ki pomoč potrebujejo,” so zapisali na GRZ Slovenije.
