Naslov verjetno ni izbran naključno, saj je bilo preteklo leto, ki ga je zaznamovala pandemija covida, pravi izziv za odnose, uvodoma pove dr. Eva Mori in razloži: “Človek kot socialno bitje išče stik z ljudmi, svojo mrežo, ki mu nudi varnost in podporo. Socialna izolacija, ki je bila v tesno prepletenem globalnem svetu mnogim ljudem do sedaj nepredstavljiva, je z izbruhom pandemije postala del vsakdana. Mnogi so jo pozitivno izkoristili za vlaganje vase, opustitev toksičnih odnosov, nekateri so se šele zdaj zbližali z naravo in celo vzljubili osamo. Samota, ki je lahko povsem zavesten izbor, pogosto s temelji v vzhodnjaških kulturah, tistemu, ki jo prakticira, prinaša visoko stopnjo notranjega zadovoljstva, miru in samoizpopolnitve. Kar pa ne velja za osamljenost, stanje distresa, ki se je že pred epidemijo covida razraščala v sodobni družbi, posebej med starejšimi.”
Pri tem pojasni, da so “študije dokazale, da osamljenost slabi imunski sistem (socialna izolacija kot sredstvo preprečevanja širjenja okužb lahko paradoksno celo poveča dovzetnost za okužbo), povečuje pojavnost srčnožilnih bolezni in debelosti ter povečuje verjetnost za prezgodnjo smrt.” Kot še pojasni dr. Eva Mori preko vzdraženja določenih možganskih omrežij sproži nevrotransmiterska in hormonska neravnovesja, ki se zrcalijo v bolečini, anksioznosti, depresiji in kognitivnih motnjah. Tukaj doda, da na dolgi rok “pride do propada nevronskih povezav, kar se odraža v atrofiji določenih predelov možganov, predvsem hipokampusa. Osamljenost je znan neodvisen dejavnik tveganja za pojav demence, “še razloži specialistka nevrologije.”
Starostniki so v letu 2020 postali glavna tarča covida-19.
Že tako “pogosteje osamljeni starostniki, nevešči digitalnih načinov komuniciranja, ki so nam, mlajšim vsaj delno nadomestili socialne stike, so v letu 2020 postali še glavna tarča covida,” pravi v.d. vodje enote za nevrologijo in doda: “Ker je virus covida bolj nalezljiv in bolj nevaren od mnogih drugih pogosteje krožečih infekcijskih bolezni, predvsem pa je trenutno nesorazmerno zastopan v populaciji, je ključno, da ranljive skupine ne zbolijo, saj obstaja v primerjavi z mlajšimi in zdravimi velika verjetnost hudega poteka in smrti.”
Po njenih besedah so se mnogi uspešno skrili, da so ostali nevidni tudi ob pojavu bolezni. “Predvsem na začetku epidemije so številni centri v različnih državah poročali o nenavadno malo urgentnih primerih kot so srčni infarkti in možganske kapi, pa ne zato, ker ljudje ne bi obolevali, ampak, ker so se bali biti prepeljani v bolnišnico in se tam okužiti s covidom,” pove in doda: “Lahko pritrdim, da je (bil) strah žal upravičen. Po drugi strani pa so zaradi zasedenosti bolnišnic s covidnimi bolniki, obolevanja kadra in njihove prerazporeditve iz področjih svojih ožjih specialnosti na oddelke s covidnimi bolniki in v hipertrofirane sive cone urgenc, obstali programi preventive, podaljšale so se čakalne dobe v specialističnih ambulantah, posledično se je odkrilo manj hudih bolezni v zgodnjih fazah, mnoge kronične pa so se brez pregledov poslabšale.” Ob tem razloži, da so “Prioritiziranje fizičnega zdravja in poudarjanje preživetja ogroženih skupin je na drugi strani povzročilo veliko škodo duševnemu zdravju, posledice česar se bodo šele razkrile v prihodnjih mesecih in letih.”
Predvsem v začetku epidemije so se v nevrološki ambulanti posluževali “pregledov na daljavo”.
Specialistka nevrologije pove, da so se v njihovi ambulanti bolnikom vendarle omogočili varen stik z zdravstveno službo. Predvsem v začetku epidemije, v čas številni neznank so se veliko posluževali “pregledov na daljavo”, zlasti po telefonu, kar se je pri nekaterih nevroloških boleznih kot so epilepsija in primarni glavoboli, izkazalo za zadostno, pri drugih, kot so npr. demenca in Parkinsonova bolezen, pa kot povsem neuporabno, razlaga ter doda: “Sedaj opažamo, da stik v živo med zdravnikom in bolnikom ni več tak, kot je bil, nekje v ozadju tli obojestranska anksioznost, zaradi mask smo tudi zdravniki postali prozopagnozični (ne prepoznavamo več obrazov), pregled naglušnih bolnikov pa je zaradi nezmožnosti branja z ustnic še dodatno otežen. Kljub vsem preprekam pa bolnikom še vedno lahko ponudimo (orokavičen) stisk roke, posluh in tolažbo.”
Epidemija je, kot pravi dr. Eva Mori “poleg osamljenosti in preprek na poti do (nenujne) zdravstvene oskrbe razkrila še eno temno plat sodobne družbe: razrast egoizma, narcisizma, pomanjkanja empatije ter manipulacije množic. Na družabnih omrežjih smo (bili) priča psihološkemu fenomenu, ki se imenuje Dunning – Krugerjev učinek: majhen krog nekompetentnih posameznikov, ki precenjuje svoje sposobnosti in je brez uvida v lastno (ne)znanje, je postal zelo prodoren in glasen, na drugi strani pa so bili strokovnjaki, ki so bili v svojih napovedih ob vseh neznankah, povezanih z epidemijo, razumljivo zadržani in množicam niso ponujali všečnih, enoznačnih odgovorov, pogosto zasmehovani, tarča primitivnih komentarjev in celo groženj.”
Mediji so zasvojljivi in je potrebna zdrava mera pri njihovi uporabi.
Zaskrbljenost, da bi zaradi z epidemijo še pospešenega zanašanja na digitalne medije razvili “digitalno demenco” je odveč, meni specialistka nevrologije in doda, da so pa ti mediji zasvojljivi in je potrebna zdrava mera pri njihovi uporabi. “Virtualni svet tako kot vse drugo vpliva na naše možgane in jih preoblikuje, predvsem je na udaru naša pozornost, vendar smo se na to prilagodili, spremenil se je naš način pomnjenja in dostopanja do podatkov. Kar pa očitno predstavlja celo evolucijsko prednost, saj so številne študije dokazale, da je vsaka generacija v povprečju inteligentnejša od predhodne,” razloži.
“Veriga je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. V storilnostno naravnani “moderni“ družbi so mnogi na to pozabili. Neprestano poudarjanje svobode posameznika je v dani situaciji kontraproduktivno. Možgane zaradi t.i. nevroplastičnosti odlikuje neverjetna sposobnost reorganizacije in prilagajanja, zato je strah pred ireverezibilnimi negativnimi posledicami prehodne socialne deprivacije na njihovo delovanje odveč,” ob tem doda zdravnica in zaključi: “Upam, da se bomo iz pandemije kot družba kaj naučili, znali objektivno oceniti napake in izšli iz krize kot povezana, zrelejša družba.”
Prispevek je osebno mnenje avtorice in ne odraža stališča ustanove, kjer je zaposlena.
VIR: SBSG
