Kot so ta teden sporočili s predstavništva Dunaja v Ljubljani, v mestu namesto klimatskih naprav, ki med hlajenjem proizvajajo toplogredne pline in tako dodatno segrevajo ozračje, prednost dajejo alternativnim rešitvam.
Daljinsko hlajenje je po njihovih navedbah trenutno okolju najprijaznejša oblika hlajenja v mestu, “saj v primerjavi s klasičnimi klimatskimi napravami prihrani 70 odstotkov energije in 50 odstotkov ogljikovega dioksida”.
Dunaj na tak način hladi več kot 180 stavb, med njimi tudi mestno hišo, dunajsko univerzo, splošno bolnišnico AKH, parlament, muzej sodobne umetnosti MAK, številne hotele, nekatere stanovanjske novogradnje, še letos pa naj bi v sistem priključili tudi znamenito dunajsko opero. Daljinsko tako hladijo površino v velikosti štirih milijonov kvadratnih metrov.
Energetsko podjetje Wien Energie bo do leta 2027 v širitev sistema skupno vložilo 90 milijonov evrov, pri tem pa načrtuje, da se bo zmogljivost daljinskega hlajenja do leta 2030 s sedanjih 200 megavatov povečala na 370 megavatov. S to močjo bi Dunaj lahko hladil površino v velikosti 7,3 milijona kvadratnih metrov.
Trenutno sicer v mestu obratuje sedem visokozmogljivih centrov za daljinsko hlajenje, približno 20 milijonov evrov pa znaša investicija v osmega, ki trenutno nastaja v novem kampusu dunajske medicinske univerze na Mariannengasse. Največji odjemalec daljinskega hlajenja bo sam kampus s površino 35.000 kvadratnih metrov, preostala energija za hlajenje pa bo stekla v omrežje. Samo z novim centrom naj bi se poraba ogljikovega dioksida letno zmanjšala za tisoč ton.
Daljinsko hlajenje sicer deluje podobno kot daljinsko ogrevanje. V visokozmogljivih hladilnih napravah se voda centralizirano ohladi na približno pet do šest stopinj Celzija, nato pa prek ločenega omrežja po izoliranem cevovodu potuje do skupnega hladilnega sistema stavbe ali neposredno do odjemalcev. Tam voda nase veže toploto in tako niža temperaturo v prostoru, segreta voda pa nato teče nazaj v center.
