Ob izidu nove knjige Moj svet se v ospredje zopet postavlja glas sodobne koroške literature – Urban Klančnik. Njegovo ustvarjanje zaznamujeta preplet osebnih izkušenj, odnos do življenja ter prepoznavna pripovedna svežina, ki nagovarja tako domače kot širše občinstvo.
V najnovejšem delu se avtor poglablja v teme, ki so hkrati intimne in univerzalne, pri čemer ostaja zvest svojemu značilnemu slogu. V pogovoru z njim smo odkrili ozadje nastajanja knjige, njegove ustvarjalne procese ter razmisleke o vlogi literature danes.
Dejansko sem se z idejo ukvarjal že, ko sem zaključeval prejšnji roman Zavetišče. Zavetišče ima precej presenetljiv zaključek, ki ga zaenkrat še nihče ni »pogruntal« med branjem. In nekako v tem duhu sem dobil idejo tudi za Moj svet. V Zavetišču sem želel predvsem sporočiti, kakšna neumnost sta nasilje in – v nekem smislu – rasizem. Moj svet je v zelo oddaljenem smislu pravzaprav nadaljevanje mojega razmišljanja, ampak še v veliko širšem kontekstu. Je vpogled v moje razmišljanje o temnih sferah sveta. Vsak lik predstavlja en temen ali svetel delček življenja.
Odlično vprašanje. Otroška perspektiva je nekaj povsem drugega kot perspektiva odraslega. In ravno to je bistvo te knjige. Kot oče imam, vsaj upam, dober vpogled v razmišljanje otrok. Poleg tega, ker sem že starejši, se v mislih rad vračam v svoja otroška leta – hihi. Zato je glavna junakinja majhna deklica, ki lahko na vse tiste temne stvari, ki sem jih omenjal v prejšnjem vprašanju, gleda na pozitiven način. Če lahko rečem, je to pravzaprav ena mojih redkih knjig, ki ima pozitiven konec – vsaj za moj način razmišljanja.
Da bolj natančno odgovorim na drugi del vprašanja, kar s citatom iz knjige: »Odrasli vidimo srečo samo v preteklosti ali v prihodnosti. Nismo zmožni biti srečni dlje časa v sedanjosti. Hitro se ta sreča prelevi v preteklost. Otroci pa so tega sposobni. Lahko so dolgo časa srečni v sedanjosti.« Ni čisto natančen citat, in verjetno ne velja za prav vse ljudi, ampak mislim, da je dovolj blizu.
Povsem. Vsi liki v mojih knjigah, tudi tisti najbolj grozljivi, so pač del mene oziroma tega, kar jaz preberem iz sveta in naslikam v knjigi. Sem povsem politično nevtralen, ne pripadam nikomur in kot tak lahko spremljam dogajanje v svetu z določeno distanco. In ta pogled predstavljajo Anja in ostali liki v knjigi. Če na svet gledaš s treznimi očmi in z distance, lahko brez težav ločiš, kaj je narobe in kaj ne. Zlo, tisto ultimativno zlo, zame ni neko temačno bitje v temi, ampak ljudje, ki ne morejo sprejeti, da ima lahko nekdo drug drugačen način razmišljanja. Če bi vsi ljudje sprejemali, da smo drugačni in da razmišljamo različno, bi se lažje razumeli in sprejemali. In potem bi morda vsi videli, kam nas vodijo megalomanski norci na oblasti.
Moj način pisanja je tak, da si najprej ustvarim načrt. Konec imam v skoraj vseh primerih povsem jasno izoblikovan, še preden začnem pisati. Dopuščam si možnost, da se lahko spremeni, ampak če je ideja v osnovi dobra, je to redko. Oziroma v vseh osmih romanih se mi to še ni zgodilo. Spreminjal sem veliko stvari, konca pa ne.
Pravzaprav ni težko. Če se vprašaš: ali ni noro, da po vsem svetu vojne še vedno divjajo? Da je v Ukrajini umrlo že vsaj pol milijona ljudi, nekatere številke govorijo že o milijonu. Kot bi izbrisal polovico Slovenije. To je norost, ki je ne morem razumeti. Po svetu trenutno divja okoli 35 uradnih vojn, verjetno še kakšna več, zato se v vsem tem ni težko poistovetiti z ljudmi, ki doživljajo to grozo – vsaj do določene mere. V celoti se tega ne da razumeti, če tega ne doživiš sam, in res upam, da tega nihče od nas ne bo.
Vojna, nekaj, kar bi moralo biti stvar preteklosti in zgodovinskih knjig, je še vedno tu. In to je povsem neumno. Menim, da bi morali politike oziroma vsakega posameznika, ki namerava povzročiti vojno — oziroma je dovolj že, da o tem govori — lepo odpeljati v posebne ustanove s tapeciranimi stenami. Kar se mene tiče, lahko tam skupaj igrajo Risk ali kakšno podobno namizno igro, nas (mislim vse preostale ljudi na svetu) pa naj pustijo pri miru.
To je po moje edina stvar v mojem življenju, pri kateri sem bolj ali manj discipliniran. Poskušam pisati vsak dan, kar je z dvema majhnima otrokoma kar težko. Ampak gre. Je pa res, da sta zadnji dve knjigi tudi zaradi pomanjkanja časa za pisanje krajši, sta pa zato veliko bolj premišljeni.
V bistvu v celoti. Temni, grozljivi liki so prav tako del moje temnejše osebnosti kot tisti bolj »svetli«. Je pa res, da se izjemno trudim, da bi bili moji liki večplastni. Resnični ljudje niso samo dobri ali zlobni, temni ali svetli — smo mešanica vsega. Recimo zdaj v tem intervjuju kažem svoj najboljši obraz, in ta je velik del mene, ampak imam tudi druge lastnosti, ki so drugačne. Nič groznega — pač včasih sem tudi kreten. Zato se trudim ustvarjati večplastne like, razen pri zadnji knjigi. Moj svet ima večino likov zelo enoplastnih, kar je namenoma.
Zdi se mi, da bi moral biti odgovor moja družina, in to tudi drži v veliki meri, ampak ne povsem. Črpam iz življenja. Navdihujejo me druge knjige, avtorji in dogodki. Težko bi izpostavil eno samo stvar.
Ni nujno, da so prvi bralci. Otroka sta še premajhna, da bi to brala. Morda mojo tretjo knjigo Droplja Krt. Starša seveda prebereta vse in me kdaj tudi skritizirata, in s tem ni nič narobe. Žena recimo prejšnje knjige ni prebrala zaradi tematike. Pri zadnji pa je na koncu malo jokala. In to mi je pomembno — da dobim čustven odziv bralca ali bralke. Recimo, ko se nekdo po koncu knjige razjoka z besedami: »Prav do konca sem prebral to sranje.« Haha.
To pa definitivno moja sinova. Ob delu, pisanju in njima mi pravzaprav ne ostane veliko prostega časa. Rad sem hodil v hribe in to bom zagotovo še. Skoraj sem pozabil na najpomembnejšo stvar — glasba. Trenutno nimam prostora za bobne, ampak to se bo kmalu spremenilo in bom spet začel igrati. Zase, za svojo dušo. Nič me bolj ne sprosti, kot da si dam pesem na slušalke in tolčem kot nor po kožah. Ampak da ne prestrašim sosedov — imel bom električne bobne, tako da bo vse tiho.
Res večinoma pišem o temnih delih življenja, ker se mi zdi, da je o teh stvareh treba govoriti. Nimam iluzij, da s svojim pisanjem na veliko spreminjam svet, ampak verjamem, da je vsak kamenček, vsak delček prahu, ki bi na koncu pripeljal do svetovnega miru, pomemben. Ne zdi se mi pomembno spreminjati političnih sistemov — mi se moramo spremeniti, da se lahko spreminjajo politični sistemi. Če bi se recimo vsi ljudje na svetu smejali ali pomilovali nekoga, ki želi poslati vojsko na tujo državo (še posebej njegovi sodržavljani), potem takšnih politikov preprosto ne bi bilo več. Sicer pa se mi zdi, da ima svet več lepih oziroma svetlih stvari kot žalostnih oziroma temnih. In zagotovo bom pisal tudi o njih.
NE BIT TAK BEDAK!!!!!!!!! Mislim, da sem v preteklosti naredil kar nekaj neumnosti. So stvari, ki jih obžalujem. Verjamem pa, da sem tudi zaradi teh obžalovanj danes boljši človek oziroma da si prizadevam biti boljši in se tako nekako »odkupim« za stvari za nazaj. Saj ne, da so bile ne vem kako grozne, ampak vseeno. Pač znal sem biti tečen pametnjakovič, ki je verjel, da je pomemben samo on. Kar je paradoks, ker sem bil v resnici izjemno nesamozavesten in zakompleksan. Zato se mi zdi pomembno, da se zazreš v preteklost samega sebe in se oceniš. Iz istega razloga je pomembna zgodovina, da ne bi ponavljali neumnosti naših prednikov - ampak ne gre.
Kot sem že omenil — svet je večinoma lep. Naša neumnost ga naredi grozljivega. V svoji drugi knjigi sem napisal eno misel, ki se mi zdi posrečena - kaj je tisto, kar da pošasti v filmu tisto ekstra grozljivost? Ko ji daš pridih človeškosti. Ko ji daš vse tiste slabe strani človeka (požrešnost, želja po krvi, sadizem …). Takrat postane res grozljiva. Do takrat je pač žival, ki se hrani. Svetlobo lahko najdeš na vsakem koraku. Včasih se je treba samo ustaviti in pogledati.
Da se trudi postati boljša oseba tako, da poskuša razumeti druge.
Na koncu se je naš pogovor z Urbanom Klančnikom končal tudi kot razmislek o pomenu pisanja v sodobnem času – o tem, kako zgodbe nastajajo, komu so namenjene in zakaj jih še vedno potrebujemo. Njegove besede ne ponujajo le vpogleda v nastanek knjige, temveč vabijo k branju, premisleku in morda tudi k drugačnemu pogledu na svet, ki nas obdaja.
