V četrtek, 3. oktobra 2019, je bilo v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika spet veselo in prijetno. Potekala je predstavitev knjige Prevaljčana Ivana Peneca – Vanča. Z njim se je pogovarjala dr. Manja Miklavc.
Po dveh pesniških zbirkah (Najina pot, Odsev srca) je koroški glasbenik in literat to poletje v samozaložbi izdal avtobiografski družinski roman Suhovrške brazde. Kot pravi sam, ga je namenil »v spomin piščevim zanamcem in opomin vsem tistim, ki ne znajo ločiti življenja od suhoparnih in premnogih neživljenjskih pisanih pravil«.
Kdor poje, naj slabo ne misli
Vanč je lep primer človeka, ki dokazuje, da tisti, ki hoče, vedno najde pot. V življenju je bil v poklicnem in zasebnem življenju postavljen že pred mnoge izzive, s katerimi se je soočal. Včasih je bil z rezultati bolj, drugič manj zadovoljen. A vedno ga je njegova trmasta narava spodbujala k temu, da se je boril. Živel življenje.
V njegovem življenju ima posebno vlogo glasba, ki ga spremlja že od otroštva. Pesem mu je bila v oporo v mladosti in potem v zrelih letih, pomagala mu je, ko se je znašel v mlinu birokratskih kolesij in ko ga je na cedilu puščalo zdravje. Z besedami Ivana Peneca: »Brez pesmi ne bi zmogel te svoje včasih trpke poti, ne bi oral brazd na svojem Jančijevem. Bile so del mene, bile so del moje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.«
Vanč se v pesmi sprašuje:
Bo sploh ostal spomin
na ta moj gozd zeleni,
na polje brazd in zlatih žil,
bila si ti ob meni.
Da, spomin zagotovo bo ostal. Na ta lep večer, ki je bil pospremljen z glasbo etnoglasbene skupine Rute, in v romanu Suhovrške brazde. Ta je globok poklon družini in koroški pokrajini.
